Sčasoma se bolj ali manj po ovinkih pojavi vprašanje, kdo me plačuje? Priročen odgovor je: Matjaž Rakovec. Pojasnilo: z občino in njim sem na njegovo pobudo in ne na mojo sklenil in oddelal pogodbo. Trdim: pošteno. In z jasnimi rezultati: berljivimi, slišanimi. Odkrito priznam, da sva več kot dobra znanca po zaslugi športa kjer sva delovala (on še deluje, mene izključujejo celo v lastnem klubu). Pogovarjava se. Ampak: danes sem se pogovarjal tudi z Igorjem Velovom. Ker sva več kot dobra znanca pa mi je zagotovo zameril marsikaj zapisanega. In včeraj sem poklepetal z Ireno Dolenc, ki zagotovo ni prijateljica, a je zelo uglajena gospa, ki ji tudi ni bilo kdaj kaj prav izpod mojega peresa. Komuniciram (redko in bežno) z Brankom Grimsom. Sva oba s Primskovega. In dolga leta sem pil kavo z Barbaro Gunčar in osebno nikdar nisem bil z njo v kakem konfliktu. In pozdravim se z Zoranom Stevanovićem. Kot z vsakomur, ker je to osnovna civilizacijska norma obnašanja. Ni jih malo, ki me ne pozdravijo (čeprav sem vsaj starejši), a preživim tudi to. Vse življenje me skušajo oceniti (tudi podkupiti), neredko pa me podcenijo. Precenijo? Skoraj nikoli.

Vsak človek ima ceno, o tem si ne delam iluzij. Svoje žal ne poznam. Se pa neizmerno zabavam, ko kdorkoli skuša mojo ceno izvesiti kot svojo oceno. To je samo dokaz, da nisem nikdar od nikogar zahteval česarkoli za to, da (ne) pišem. In ne delam si iluzij: nisem objektiven, Trma tudi ne. Ampak: stopnjo zaupanja ustvarja skoraj 14 milijonov klikov kar je - dokler mi kdo ne dokaže nasprotno - slovenski fenomen med spletniki.

Trma in jaz osebno ni bila nikdar niti centa plačana za to kar na njej o komurkoli ali čemurkoli piše. In nikdar ni Trma nikomur ničesar plačala. Če se kadarkoli dokaže ali še kdo kadarkoli dokaže nasprotno, jo bom zaprl za vedno tisti trenutek. Tega ne pišem zato, ker bi želel ustvariti podobo nepodkupljivega pogumnega junaka, ki se sam bori proti vsemu zlu tega sveta (ali vsaj Kranja).

Tole pišem zato, da so še bolj jezni tisti, ki vedo za svojo ceno. In so potem lahko plačani. Jaz pa nisem bil in nisem in ne bom. Ko se bom izpel in ko bo Trmo zopet bral en sam kot pred desetimi leti, bo to konec. Ker nobena stvar in nihče ni večen. Jaz sem samo večno tečen in s tem živim.

Ko se torej ljudje pridušajo, da bodo ugotovili, kdo me in kako in koliko plačuje, sem najbolj srečen. To namreč pomeni, da bi radi zvedeli mojo ceno. Da bi me morda potem skušali kupiti ali prodati ali vsaj umazati!
Kako neznosno lepo je ne biti plačan za tisto kar pač rad počneš.

ps

Zaupam vam skrivnost: če ste se skozi tole pisanje prebili do konca, kliknili Trmo, sodite med tiste, ki me plačujejo. Na žalost ali veselje...