Če me kaj jezi, me jezi to, da ima osamosvojitev lastnike. Ki so se v to vlogo sami vsilili. Pa ne, da bi jim kdaj kakorkoli odrekal kako zaslugo. Odrekam jim samo to, da so ljudem priskutili tudi današnji praznik, ker so ga in ga še delijo na vašega, našega, njihovega. Pri nas je na največji državni praznik (čeprav ne vem, kateri so manj veliki, pomembni ipd.) novinarsko preštevanje, koga ne bo na državno proslavo, vsakoletni običaj. Zaključki so jasni: osamosvojitev se je sfižila v vričke kjer stojijo eni in isti, ki jih moti to in ono in tretje. Najbolj jih navadno moti, da nam noče biti jasno, da je osamosvojitev njihova last.
Sem eden redkih, ki imam po zaslugi prijatelja, dokaz. Ni bogvekaj po vsebini: dan potem, ko so bile dovoljene sanje in je bil pač zjutraj nov dan, sem opravljal svoje novinarsko delo. Dobro, slabo .... niti ne vem, niti ni pomembno. Vem pa, da se mi je to zdelo nekaj tako normalnega kot se mi danes zdi normalno, da odkrito preziram tiste, ki so si ob vsem tem prisvojili odlikovanja (da jih jemljejo, vračajo...po želji - kot iz trgovinice za vogalom), spomenike, zasluge in seveda - spomine. Njihovi štejejo več, ker so "nam" izborili....res? Meni ne. Pa še več kot dvema milijonoma ne. Takrat smo pač ljudje ravnali kot ravnamo tudi, ko kupujemo mladi krompir - izbiramo, se odločamo, grešimo in smo zadovoljni, če smo dobili tisto, kar smo želeli in po pravi ceni.
Marsikdo bo nagubal čelo, a jaz si upam zapisati, da sem v prejšnji državi živel lepo in dobro. Morda nisem bil sposoben dojeti, česa mi manjka, morda sem bil premalo razgledan in ozaveščen o tem, česa nimam. Nesporno sem premalo poznal zgodovinska dejstva. Smo pa mladost preživeli z manj foušije, manj raznoraznih sovraštev. Ker pač nismo imeli izbire ali, ker smo cenili čas z manj razlikami med ljudmi?
Zdaj živim v času, ko bi na isti praznik moralo biti več praznikov. Kot v trgovinici za vogalom: ta bo vzel tistega, ki ga bo zapovedal Janša, oni se bo priklonil Kučanovemu razumevanju novih spomenikov, tretji pa bančnemu računu v banki, četrti bo odmahnil z roko... Tudi to nam je prinesla lastna država in njena demokracija.
Meni je kljub temu Slovenija ljuba in jo cenim in spoštujem. Življenje me je naučilo jemati vse morda bolj kritično in z več dvoma in zato mi je vseeno, kdo o čem govori za naš praznik. Besede so samo okvir in štejejo kot vedno dejanja. Ko je šlo za Slovenijo, sem se znal odločiti. Na to sem ponosen, zato imam rad domovino in ljudi, ki jo sestavljamo. Pomisleke in razlike in vse ostalo sem sposoben jemati kot del vsega kar pomeni življenje. Zato si upam vedno zapisati misli (pa če so še tako malo cenjene ali za koga zgrešene ali zmedene....) in morda je to ena od pridobitev, ki jo še najbolj cenim. Praznujem brez ukaza o tem, kdo je bolj zaslužen, da praznik sploh imamo. Morda je skupna tragika tega naroda tukaj in zdaj prav v tem, da bi glede na vse to morali imeti na en dan veliko različnih praznikov, da bi bili vsi zadovoljni.....kar pa je itak utopično, kajne?
Priznam: takrat nisem ravno poslušal vznesenih besed o sanjah in novem dnevu. Pa ne, da se ne bi strinjal. Zato se danes potrudim, da besed različnih razlagalcev našega praznika ne slišim. Oportunistično ali ne, tudi to je demokracija. V Sloveniji naj ima vsakdo praznik tako, da živi svobodno in dostojno. No, zdaj me je pa že zaneslo kot navadno govorce pri mikrofonih...Lep praznik vsakomur in vsem!
Miran Šubic, praznično razpoložen