Priznam vnaprej: marsikoga tole ne bo zanimalo. Enostavno je odgovor na vse na dlani: dajmo živeti v tem času in pustimo zgodovino zgodovinarjem. Res je. Potem pa se zgodi, da javna osebnost kot je Sašo Hribar (mimogrede: nekajkrat sva se skupaj dobro nasmejala...) trči ob lastnika osamosvojitve Lojzeta Peterleta in ni hudič, da se ne bo vse končalo na sodišču.

Dezerterje so sicer vedno streljali. Po hitrem postopku, v vojnem času. Verjetno jih tam daleč še danes, ker vojnam ni konca. Nekomu javno dati vzdevek "dezerter" pa je seveda na moč odgovorno dejanje: tako trditev je treba dokazati. Trenutno imamo samo (javne, izpričane) trditve, da Sašo Hribar ni dezerter. Čeprav po pravni logiki mora dezerterstvo dokazati Lojze, ki obtožuje in to javno.

Spomnim se prijatelja Mirka Kunšiča. Takrat sva delala za "konkurečne cajtenge" Dnevnik in Slovenske novice. Bila sva pa (in sva še)tudi prijatelja. Vojni čas (najboljši opis takratnega časa čeprav Sašo Hribar to opisuje po svoje) je meni minil v znaku "čuvanja glave" (kaj bi si lagali...) in - opravljanja svojega dela dopisnika z Gorenjske. Moj sodelavec, kasnejši kandidat SDS na volitvah in direktor neke medijske ustanove, se ni premaknil iz varne pisarne, jaz sem se. Morda se niti ne bi, če ne bi sedel v avto k Mirku Kunšiču in sva šla gledat, kako bodo tanki prispeli na Ljubelj. Nikoli niso, jaz pa sem pridobil nekaj najbolj dragocenih fotografij mojega arhiva. Ne potrebujem prič, za to je poskrbel poklicni in osebni prijatelj Mirko, ki je škljocnil nekajkrat, ko sem se "sprehodil" med vozili JLA pri Tržiču. Tako sem v bistvu sam poskrbel, da mi "dezerter ne more reči niti takratni šef vlade, ki je bistveno kasneje že kot "lastnik osamosvojitve" v Kranju odpiral razstavo o liku in delu "solastnika osamosvojitve" Jelka Kacina. So bile pač volitve pred vrati....

Med vojno sem rešil življenje firbcu, ki se je peljal pri Šenčurju gledat vojno in nam zavozil pred drveči avto, ker smo šli mi poročat o vojni na Brnik. No, lažem: bil sem v avtu, ki ga je vozil RTV snemalec Tine Golob, ki ga tudi štejem med prijatelje. Z veščim manevrom je pri kakih sto na uro preprečil smrt priletnega kolesarja, mi pa smo (s kolegom Ladom Stružnikom, Delo) pristali v - porodnišnici, ki je bila "vojna bolnica". Zopet je Mirko poskrbel za dokaz...

Zato leta 2023 dezertiram iz te naše ujetosti v nesmiselne zgodbe, ki služijo dnevni politiki. Raje se spominjam tistih nekaj dni, ko sem pač delal svoje delo tudi v času osamosvojitve ali vojne, če hočete. IMAM NEVERJETNO SREČO IN ZADOŠČENJE, DA NA VPRAŠANJE O POČETJU V TEM ČASU, NE POTREBUJEM PRIČ IN IZJAV IN POTRDIL. FOTOGRAFIJE ZADOŠČAJO. SAJ VESTE: FOTOGRAFIJA POVE VEČ KOT 1000 BESED....

Miran Šubic, dezerter iz slovenskih poskusov krojiti zgodovino za nazaj...

PS

Ponos, da sem bil kjer sem bil in delal kar sem delal je premosorazmeren z zadovoljstvo, da te "dokaze" vsem, ki si lastijo osamosvojitev lahko "na čelo nalepim" (beri: na Trmi objavim)!