Nekoč smo se Dnevnikovi dopisniki (taki sestanki in druženja so bili v modi) odpravili na morje, k primorski dopisnici. In smo se peljali od Portoroža proti Piranu na barki, ko je zazvonil telefon. Lisjak je bil. V vsej svoji uredniški veličini se je zgrozil ob raportu kolegice, da nas bo sprejela takratna županja Pirana..."Dnevnikovi novinarji nimajo kaj iskati tam!" In nismo šli. Načelno, ni kaj. Ko je kasneje sam "rodil" medijske ubijalce, ki so danes že pri Odlazku in njegovih necenzuriranih medijih, je bil manj načelen. Ko je meni cenzuriral tekste o kranjski občini in županu pa je bil kajpak etičen. Ko je dopustil, da član uredniškega odbora "fuša" za drug medij in piše požrtijske tekste (zdaj pa je to moderno) pa je bil - lisjak.

Z vsaj dvema novinarjema, ki sta danes zaposlena pri ministricah nove vlade, sem se pogovarjal, ker so ju zanimale moje "zgodbe": o tem, kako sta me nesojena evropska komisarka in sedanji predsednik UEFA lustrirala iz nogometa ali...Niti ni pomembno. Takrat je šlo za "pod črto in nad črto" kajpak etično neomadeževane borce za novinarstvo....Danes imajo državne službe. Ne vemo kaj točno delajo pod golobovo perutjo, a nekaj so dosegli: izenačitev z raznimi Jančiči, Požarji, Tomašiči, ki so pod Janševo taktirko. Tako so lepo razdeljeni in ločeni kot je ločena družba sama in vsi mi.

Kot novinar sem bil neštetokrat kam povabljen in dobro se spomnim, kako sem zijal od presenečenja, ko mi je nekoč slavna slovenska tovarna podarila opremo za smučarski tek. Zavrnil je nisem, priznam. Potem me je prijatelj vozil po svetu, ker je pač v svojem podjetju imel to možnost. Neobvezno. Toda res nikdar se nisem po tej plati povezoval s politiko. Nedavno sem imel zopet to "priložnost", a sem jo zavrnil, ker imam raje prijatelja kot političnega partnerja. Oba sva razumela, upam.

Marsikdo je (bil) prepričan, da sem (se) prodal, ko sem pogodbeno delal za župana, občino. Nimam nič proti, a zdajle lahko zatrdim samo tole: jaz sem nekaj prodajal, občina je to kupila. Ko smo "posel" končali, je bil odnos prekinjen. Iskreno obžalujem le, da moj "izdelek" v praksi ni zaživel, kot sem si predstavljal. Da pa je tu zopet "šla mimo" politika, je poučno: eni so me napadali (zakaj pa ne?), drugi molčali, tretji podprli in to je klasika odnosov - sploh v tem "mestecu Peyton" kot je Kranj.

Danes kranjska oblast kupuje novinarje po 90 evrov na članek. Tako lahko posplošim dejstvo Dolge mize kjer so bili vabljeni "od politike izbrani", jaz pa ne. Tudi na ministrstvo me nihče ne vabi, ker nimam zaslug za to oblast, še manj sem imel s prejšnjo. Tako smo vsi (z mano vred....) nekam predalčkani: vsak ima neko pozicijo=korist=službo=???? V novinarstvu najbolj bode v oči to, da je to postala navada, praksa. In da tisti, ki so najbolj opredeljeni tulijo do onemoglosti o svoji neopredeljenosti. To pa je največji problem kar jih imamo: hinavščina. Kot je nekoč Lisjak prepovedal zdravico pri županji, potem pa... TAKE MORALNE POKVEKE SO MI PREDAVALE ETIKO IN PROFESIONALIZEM IN TO JE PA MOJA TRAVMA IN SE JE NE MOREM ZNEBITI, ZATO TUDI TOLE PIŠEM. MENE LEVI, DESNI IN VSI OSTALI NOVINARJI NE MOTIJO, HINAVCEV PA ORGANSKO NE PRENESEM....PA JE TEH ŽAL NAJVEČ.

Miran Šubic, univ. dipl. novinar