Slovensko športno novinarstvo je ritolizniško do bolečine (dobesedno!). Ker drugače ne bi v zadnjem mesecu ali manj slišal, videl in z drugimi čutili sprejemal bolečine naroda: ALI BO ON, BOŽANSTVO Z ŽOGO, IZVOLIL ŠE IGRATI ZA SLOVENIJo? SE JE RES POSLOVIL, SE BO POSLOVIL, NAS JE ODSLOVIL, KDAJ SE BO DEJANSKO ODLOČIL, SE JE ODLOČIL, SE NI ODLOČIL, KDAJ BO ČAS NAPOČIL, JE PREMISLIL, NI PREMISLIL, JE SPOROČIL, BO SPOROČIL, NE BO SPOROČIL, KOMU JE POVEDAL, ČESA NI POVEDAL, KAJ JE ZA VSEM TEM?
V času novinarske suše senzacij, je trapasta nadaljevanka in obenem nanizanka: "Se bo še igral z nami ali ne?" verjetno dosegla največjo gledanost. Ker je potem vse v redu. Ker potem se skrije vse: da v vsaki slovenski košarkarski ekipi mrgoli tujcev, da si moramo visoke igralce izposojati drugje, da imamo enega ali dva bogata kluba in splošno revščino, da je slovenska liga izven vse medijske pozornosti do finala, da...
Bo tole dovolj sočno za odgovor na dileme in trileme teh dni: "Boli me ....., ali bo ali pa ne bo igral!" (majke mi....=citat iz slačilnice slovenske reprezentance, ko je Gogi nagovoril zbrane po svoji zadnji tekmi....zadnji tekmi?) Ta norost, ta histerija, ta zloraba medijev in novinarstva, ima seveda manj lepo ozadje. Pa dregnimo vanj: KATERI PA SO OSEBNI RAZLOGI, DA JUNAK NACIJE IN ŠIRŠE, ŠE OKLEVA? OPALA: DRSIMO V RUMENO OZADJE ŠPORTA Z ŽOGO PODOBNE BARVE, KAJNE?
Država Slovenija ima reprezentanco, ki jo predstavlja tako v podvodnem vaterpolu kot v košarki. Kdor želi in zmore igrati zanjo, je dobrodošel in spoštovan. Kdor pač ne, bomo zmogli brez njega. Sedma sila je iz tega naredila zgodbo, ker drugih ne vidi ali noče videti. Ker je neumestno vprašanje prepovedano, dvom strogo prepovedan in ker je On pač božanstvo, mi pa raja, podaniki, ki predvsem zaradi medijskega ustvarjanja takih zgodb, izgubljamo dostojanstvo.
Navijam za naše fante, a ne bi nikdar nikogar ne silil, ne prosil, da si obleče dres z našim grbom in zastavo na prsih. Zato ne klečim pred nikomur.
Miran Šubic, navijač Slovenije