Imam prijatelja na Češkem. On pride k nam, mi smo pri njih vedno dobrodošli. Krasen človek je, dober kot kruh. Ko sva si lahko, sva si pomagala. Jan (za prijatelje Honza) iz Jablonca in njegova družina so naši kot smo mi njihovi...

Zdaj mu moj predsednik vlade pošilja cepivo. Bi bil lahko kdorkoli proti taki gesti? Bi lahko kdorkoli odklonil solidarno pomoč sočloveku in posebej prijatelju? Ne, jaz sem vesel, da bo morda družina iz Jablonca prejela en odmerek več na račun Slovenije.

Ampak: čemu ta isti slovenski politik ni vodil vlade tako, da bi mi dobili vse cepivo, ki nam pripada in to čim prej? Čemu je nastavil državnega sekretarja za strategijo cepljenja, ki je dejansko strateg jeze in negodovanja? Ljudje (vsaj jaz sam) bi razumeli, če bi ob dejstvu, da se prepriramo z evropsko materjo, naročili in ne dobili vsega cepiva. Pa smo dejansko ravnali malo drugače: nismo ga naročili.

Take odločitve niso bile iz hudobije. Bile so pač plod napačne ocene, da bomo prej dobili cenejše cepivo v velikih količinah kot dražje. Napake se zgodijo vsem. No, razen enemu: TISTEMU, KI ŠE NIKOLI NI BIL SPOSOBEN LJUDSTVU POVEDATI, DA JE ZMOTLJIV. KER JE ZASE PREPRIČAN, DA JE BOG. IN VSTAL JE ŽE ZDAVNAJ, V ČASIH, KO SO MU VERJELI. JAZ MU NISEM NIKOLI. IN ZDAJ NAREDI VSE, DA MU VERJAMEJO LE ŠE VERNIKI NJEGOVE NEZMOTLJIVOSTI. OB NAKUPU CEPIV SMO NAREDILI NAPAKO = STAVEK, KI JE ZANJ UTOPIJA.

Zato prijatelju privoščim "moj" odmerek. Ker je tako prav. In zato ne verjamem političnim hinavcem in kvazivoditeljem. Oziroma: ne verjamem nikomur, ki je nezmotljiv.