Še malo pa jih bom napolnil 64. Če do zdaj ne bi politično spregledal, bi me bilo sram. Vse večkrat se z znanci, prijatelji ipd. vprašamo samo eno: "Koga voliti!?" Te, ki so si vse naše zaupanje zapravili ali tiste, ki nam obljubljajo med in mleko (kar sicer počenjajo vsi). In verjemite: nimamo jasnega odgovora. Tudi jaz sam ne. Preprosto zato, ker imam precej dober spomin in izkušnje in ogromno politikov tudi osebno poznam. Dobro, manj dobro, zelo dobro...niti ni pomembno.

Pa bom opisal enega, ki me zadnjič skoraj ni želel pogledati. Je jezen name? Opala: malo naprej bi me mati in sin iz Janševe stranke utopila v žlici vode, torej je jeza relevantna stvar. Človeka poznam, včasih sva kar pogosto kaj poklepetala, celo kakega projekta sva se skupaj lotila. Zdaj pa "kuha rilec", verjetno. Ali goji zamero, skoraj gotovo. Ne, nisem skočil čez most od obupa, nikomur se zavedno ne vsiljujem. Zgodovinski spomin pa mi pravi, da je njegova "kariera" morda ključna za moje razumevanje, kaj politika iz ljudi naredi. Njega dni je bil na čelu tistih, ki naj bi nam v Kranju vladali z zvezdo. Ta preko mladine, oni preko socialistične zveze, tretji (ali vsi) preko partije. Z večino še zdaj normalno izmenjam kako besedo, nisem spremenil mnenja o ljudeh, o politikih pač. No, tovariš gospod iz te zgodbe je precej kasneje našel novo strankarsko cerkev in v njej boga. Oprostite: boginjo. Skupaj sta bila kot rit in srajca kot rečemo. Prav, demokracijo imamo, a ne? Pa je postal pomemben človek vladajoče posadke in na koncu se je končalo kot v slabih solzavih filmih: ali je on brcnil boginjo ali ona njega iz cerkve (stranke), niti ni pomembno. Ker pa je velikončno vstajenje tudi v politiki možno, je vstal tudi on - v novi stranki novega vodje, ki je bil nekoč "foksnar", potem pa tako resen politik, da je puško v koruzo vrgel. Zdaj je gospod tovariš njegov kandidat in posledica zame je huda in boleča: nenadoma ne govori več z mano, srepo me gleda in ojojoj še kakšno pripombo navrže. Zame pa je - to pojasnjuje mojo odločitev na volitvah - še vedno človek, Kranjčan, znanec s katerim še vedno lahko govorim, silim se pa ne. Ko nekoč ni postal vladar Kranja po volji takrat še edine in prave boginje, je bil bolj zgovoren. Zato, ker sem jaz njegovo politično botro prebral že zdavnaj? Želim mu obilo uspeha, morda pride v parlament in - v sili hudič muhe žre - bom morda glasoval zanj. Ker glasove potrebuje? Ne, saj jih vsi. Ker je dober politik? No, ja...stranke oziroma opcije zna zamenjati, to je res. Ker verjamem njegovemu novemu stvarniku? Ne, verjamem pa čisto nobenemu politiku čisto nič. Zakaj torej?

Zato, ker je zame (res me nič ne izuči) človek, ki ni hudoben. In sva z njim spila že kavico in kozarček, če je nanesla prilika. Morda pa tudi zato, ker v nesreči spoznaš prijatelja: ne bi rad, da se mu zgodi kot se je mojemu bivšemu novinarskemu kolegu, ki se je rad udinjal enemu režimu, nato pa postal politik novega kova: niti širša družina ni glasovala zanj, tako malo glasov je dobil v skrinjico...Ne glede, komu bom namenil glas, se mi v dobrem ne bo vrnilo. Eni politiki bi me tepli, drugi se slinijo za moj glas okoli mene. Kaj torej storiti? Če bi vedel, tegale ne bi napisal...