Slovenija ji je očitno naredila veliko hudega, Slovenci in Slovenke še več. V štirih letih bivanja v Beli hiši se na nas ni spomnila. Če se je, smo bili le komunistična država v kateri je nekoč živela. Čeprav je zdaj (tudi) Američanka, ji na misel ni prišlo, da bi bila vsaj malo tudi Slovenka. Žal?
Kaj se zgodi v človeku, da tako zvrže, pozabi svojo domovino, svoj rojstni kraj? Kakšna preobrazba je potrebna, da vsaj javno prezreš kdo si in od kod si? Kako močno padeš pov vpliv nove države, novega načina življenja, novega moža, novega položaja, da ti niti na misel ne pride rodna gruda kot radi zapišemo?
Veliko vprašanj za Slovenko, ki to noče biti. Ali ni smela biti? Dopuščam tudi to razlago. Za lepo fasado ostajajo odgovori. Ne, nikakor ne pišem, da bi povzročal obsojanje, zavračanje dejstva, da imamo še en dan "first lady". Zo preprosto ni potrebno, ker v spregi čustev in razuma razlago težko najdem. Preprosto se ne morem spomniti, kateri znani Slovenec, Slovenka je kdaj na tak način pokazal tak odnos do Slovenije.
Ibi bene, ubi patria. Kjer ti je dobro, tam je domovina. Pregovor, ki prekrije vse, a odkrije tudi vse: ji je dobro? Ji je ubijanje Slovenke in slovenskega v njej prineslo srečo, notranji mir - če ji je že prineslo materialno bogastvo, položaj ipd.?
Fenomen Melanie, ki je bila nekoč Melanija kar kliče po raziskavi, osvetlitvi z vseh strani. Ne pogrošna navlaka tračev, ob njenem zatonu v senco, ki si jo je izbrala, izborila, plačala sama, se moramo zamisliti.
Morda pa se je pesnik Oton Župančič (z)motil?