Rad jih opazujem. Na balkonu nad peskovnikom se potuhnem za vrati in poslušam otročad spodaj. Vedno so iskrivi in živahni. Zadnjič je fantič z malo daljšo pričesko vzvišeno rekel: "A se gremo zdravnike!?" Ker sem tudi sam v otroštvu v taki igri "dajal arcnije" in seveda imel povit "zlomljen prst", me je zanimal odziv mulčkov. Prva se je oglasila Urška, glasna punčara s "platinastimi" laski, ki je pozornost vzbudila z novimi rdečimi copati znane znamke: "Da bo jasno, jaz bomtista sestra, ki preverja, kdo dela in kdo ne, kdo je v čakalnici in kdo ne in kogar ne bo zraven...." je razpredala urejanje igrice ob kateri se je prvi namrdnil sicer večno namrgodeni Janezek, ki se je k nam priselil z dolenjskega konca in še vedno rad zavija po domače: "Mene ni zraven, a vem, kako se to igra in sem že zdavnaj predlagal, da se gremo po moje. Če pa ni po moje, bodite kar vi zdravniki pa sestre pa..." In je naprej po peskovniku razporejal vojačke, ki so ga pa vedno ubogali. Celo imena jim daje: oni je Žan Mahnjen, drugi je Branko Naci, tretji Anže Precednik...."Lahko se gremo, če bom jaz glavna dohtarca," je rekla Tanja. Njeni so baje od nekdaj vplivni in prifrknjen nos in malo vzvišena drža jo izdajata, da bi bila to rada tudi ona. A v druščini je dolgolasi fantiček Robi pač zdaj nesporno glavni, mali Lukec pa je tudi rad s "ta velikimi" in če se le da, nagaja po svoje. Vedno seslja palček na levici, tudi tokrat ni bil tiho: "Brez mene ne morete, imam edini za igračko rešilni avto in to je pri zdravnikih najbolj pomembno!" Robert ga je pogledal pomilovalno, ker ga je v druščini trpel nekako tako kot ljudje imajo pri sebi eksotične papige, ki se sicer nekaj besed naučijo, bolj pa jim je pomemben kričeč videz....Matejček se je pokrižal (tako ga je učila mamica, družinsko so redno romali v bližnjo cerkev....) in rekel: "Sestrična je jokala in vsi so nekaj šepetali. Ko sem mamico vprašal, zakaj joče, mi je rekla, da se je s fantom igrala zdravnike, zdaj je pa nesrečna! Zato se vi kar igrajte pa bo jok!" Mularija je debelo gledala ob tej zgodbi in zdi se, da so bili negotovi - bi verjeli ali ne? "Ma, hlejte, saj so še druge igre in igrice...." je rekel Robi in Urška je kar zažarela: "Gremo se za pilote in jaz vozim letalo. Kdo gre z mano?" Pa jim tudi to ni preveč dišalo, Urška je postajal s svojimi "izpadi" že malo nadležna. Mimo je prišel prijazen možiček, ki stanuje v lepi hiški tik naših blokov in otrokom vedno rad kaj pove. Zanimivo: Janez ga ne mara in se proč obrne, ostali pa so prisluhnili, ko je rekel: "Zdravnike se igramo od nekdaj, tudi jaz sem se jih rad. Pa ate in mame smo se tudi šli, mogoče bi pa to poskusili: kdo bi bil s kom ata ali mama?" Strica Milana so vsi (govori pa tako potihem, da sem ga na balkonu komaj slišal...) poslušali, a da bi se kdo s kom videl kot ata in mama, jim ni šlo...."Pridi noter, danes boš ti zlikal. Jaz moram k zdravniku in grem malo prej, potem bom čakala in morda sploh ne bom na vrsti....V košari je pisano perilo, saj veš...." In sem bil obsojen, da se igram ate in mame kjer pa sem jaz navadno (glede na opravila...)velikokrat kar mama...In zdravnikov se z boljšo polovico tudi ne igram več.....Njene diagnoze so hude!