Med vojno za Slovenijo sem pač opravljal svoj posel. Nekatere podobe ne izginejo: kako je Ivan Hočevar (takrat šef policije za Gorenjsko) v komandni sobi doživljal rafale JLA na karavlo na Jezerskem in z enim ukazom rešil življenja...ali kako je med tem spodaj v pritličju prosil tudi mene za pomoč oficir JLA, ki je prijatelju iz kasarne peljal avto k družini - prestregli so ga teritorialci in našli tri bombe, ročne bombe. Nisem mu mogel pomagati pa je stanoval nad našim dopisništvom: človek je bil žrtev lastne dobre volje ali pa...Ne vem več, smilil se mi pa je.
Potem so minili meseci. Sam sem si zopet lahko zavezal čevlje, posledice nesreče so izginile, treba je bilo normalno živeti naprej. In mi pošljejo iz Ljubljane kolega, znanega fotoreporterja Naceta Bizilja, ki je že zdavnaj upokojen. Malo obujava spomine na vojni čas, ko reče: "No, saj Dnevnik se je izkazal, vsaj malo. Do tistih, ki smo delali takrat...Nekaj so dali nagrade..." Bil sem modro tiho. Ker sam pač očitno nisem delal med vojno oziroma se nisem izkazal oziroma - ta je najbolj verjetna - nisem bil pri koritu, ko so se delili beliči za zasluge. Zdaj sem tega vesel, meni ni bilo nič plačano. Se pa spomnim mojega takratnega šefa, res je bil pravi novinarski uradnik in pisarniški molj, a dober človek. Kako me je prosil, če lahko kaj pomagam, da bomo imeli kaj z Gorenjske in tako naprej. In so mi pač drugi zavezali čevlje pa smo šli "delat vojno". Pa še en spomin je živ: kako je znorela ena od kolegic na mojega gorenjskega kolego, ki je v Ljubljano poslal "portret vojne dopisnice" (kolegice z radia s katero sta se rada družila). Od vseh vojnih dogodkov se je odločil za tak prispevek, ko pa je bilo treba na Brnik, je gledal nekam skozi okno. Kasneje je bil kajpak kandidat SDS na volitvah in..pa saj ni vredno niti spomina. Smo pač drugačni in prav je tako.
Nagrade - niti lepe besede ali pohvale za trud ali česarkoli - mi moji šefi niso dali. Logika: nisem si zaslužil. Pristanem. Potem so mi leta 2013 skušali zakuriti dom, da bi me prestrašili. In na koncu mi je grozil z odpovedjo lisjaški urednik, ki danes piše o tem, kako so se časi spremenili....Saj so se res in mi z njimi. Njemu so ti časi prinesli moč, da kot falirani študent druge uči etike v novinarstvu, meni pa odrešitev, ki se ji reče Trma. Ni veliko, človeka pa le veseli.
Danes sem pogledal na koledar. Do upokojitve (formalne) je še 9 mesecev, če bom pač dočakal. Ampak: do takrat bom z veseljem "nezaposlen, a ne brezposeln" kot se rad na pol za hec predstavim. Pa saj smo preživeli socializem, komunizem, tranzicijo, dinar, marko, tolar, enopartijski, več partijski sistem, diktaturo in demokracijo, neuvrščene in Višegrajsko skupino, kajne? Tako trpežni pač zdržimo dokler je usojeno...