Ko sem bil mlad novinar, sem se lotil marsičesa. Na takratni slovenski televiziji sem predlagal, da najdemo nekdanje otroške igralce. In pred kamero (držal jo je upokojeni, a še vedno iskriv in živahen Tine Golob iz Šenčurja) je stopil Matija Barl, prvi Kekec. Kar tremo sem imel, ampak sem jo malo izgubil, ko sva se gledala iz - oči v oči. No, skoraj. Moža si tako prepoznal po obrazu, še vedno je bil Kekec v njem. Prispevek je nastal in je bil objavljen nekje v 80. letih (žal ne vem več točno, kdaj...) in do takrat nisem vedel, da je Matija Barl producent in se ukvarja s snemanjem filmov - v Nemčiji. Kasneje se je vrnil, umrl pa 2018 in še enkrat ali dvakrat sva se srečala....Spomnim se ga po prijaznem odzivu mlademu novinarju, res lepem glasu in nasmehu. Kekčevem, seveda. V tistem nizu sem "odkril" še enega Kekca, najbolj pa se z veseljem spomnim Petra iz slovitega filma Ne joči, Peter! Bil je skladiščnik v Ljubljani in nič kaj navdušen nad novo "filmsko slavo", vseeno pa je nastopil pred kamero....Kje so že ti časi! TE DNI MINEVA 70 LET OD PREMIERE PRVEGA KEKCA, KI JE ZAZNAMOVAL IN BO ZAZNAMOVAL OTROŠTVO DOMALA SLEHERNEGA SLOVENSKEGA OTROKA. PRAV JE TAKO....