Tak kot sem bil, sem sodil v zadnjo klop. Po obnašanju in odnosu do šole, jasno. Pa saj sem zadnji v vrsti v šoli bil. Pri telovadbi, ki je zdaj športna vzgoja. Centimetri, ti prekleti centimetri pa so me oddaljili od tako želene zadnje klopi v šoli. Ker so v zadnji klopi navadno bili "ta glavni". Vzorniki (pa ne zapišem, kakšni). Tisti, ki si (morda) več upajo in ne silijo v ospredje, ker je zadaj dejansko spredaj. Sam seveda še do table ne bi videl dobro. Kar me sicer ne bi preveč jezilo in žalostilo, saj sem že vse vedel in znal. In sem pristal v drugi klopi, v vrsti pri vratih. Kazen! No, še hujša pa je bila pri zemljepisu, ki se mu zdaj reče geografia. Žal že pokojni profesor Bidži (po tem vzdevku smo ga in ga bomo vedno poznali) je ugotovil, da za naju tudi druga klop ni ovira za....no, ja: odstopanje. In naju je presedel pred kateder, v vrsti pri oknu. Dobesedno pred njim sva sedela v prvi klopi. Najhujša kazen!

Danes vsa Slovenija trepeta: bodoči prvi človek te države, vlade, stranke ipd., mora v zadnjo klop! Oslovska klop naj bi bila to! Kako hudo in grdo: pa je bil ves čas v prvi vrsti in klopi in še želi biti in tudi (morda) bo. V zadnjo klop je moral, ker se v prvi ni lepo obnašal. Kdo ga je tja poslal? Tisti "razrednik", ki ga je do zdaj božal in trepljal in ga posadil v prvo klop kjer os najboljši, najbolj pridni. A kazen je vzgojna, pravi eden junakov Zvezdice Zaspanke. In tisti, ki odreja in ukazuje kdo lahko sedi v prvi klopi in kdo mora v zadnjo, je preprost človek preprostih načel: ubogaš in kimaš - prva klop. Bi malo po svoje - v zadnjo klop! Poučno, vzgojno in nič nimam proti: omenjeni "razrednik" bi me presenetil, če bi ravnal drugače. Ker je on glavni v razredu že tri desetletja, vsa čast demokraciji....

Pa se je tudi meni zgodilo, da sem pristal v zadnji klopi, celo vrsti. Po tretjem letniku smo namreč gimnazijke in gimnazijci odpotovali po naši takratni domovini in državi. Poučno in odlično tudi za "stranske aktivnosti". Naš razred so vem za kaj razdelili v "dva avtobusa", da ni bila celotna združba primernih za zadnjo klop skupaj. In tistega jutra zjutraj smo "ta pravi" pred odhodom stali tik ob zadnjih vratih avtobusa in planili ob odpiranju vrat na - zadnje sedeže zadnje vrste. Potem smo skušali dokazat (dokaj uspešno), da si to zaslužimo...Veselo je bilo, spomini so enkratno sveži in dobri in prilagam tudi dokaz, da si v zadnji klopi lahko nagrajen. Sošolki (ponosen sem, da se po toliko letih radi srečamo...) sta me nagradili - v zadnji vrsti, na zadnjih sedežih in srečen sem, da to lahko ponazorim z dokazom. Pa ni šlo za nič drugega kot to, da smo takrat v 4.c držali skupaj, se imeli radi kot se imajo radi sošolci in sošolke. Pa sem tudi sam nekoč lahko bil v zadnji klopi in še nagrajen zraven!

Miran Šubic, ki sem še danes navezan na 4.c in vse kar se nam je zgodilo...

PS

V življenju se nisem ravno silil v prvo klop ali vrsto. Sem pa večkrat bil soočen s tem, da bi me kak "razrednik" rad iz razreda vrgel, ne le v zadnjo klop posadil...Trudil sem se in se še, da to nikomur ne uspe. In v podzavesti sem vedno v - zadnji klopi.