Darko Marin je bil uglajen tovariš, ki je bil na vrhu svoje kariere šef za informiranje jugoslovanske vlade. Legendarno je bilo srečanje v Planici s tovarišem Stanetom Dolancem, ker se je pogovor začel revolucionarno " a bova eno kavo spila" kar je bilo za tiste čase nezaslišano! S takimi se pač ni spila kava ampak se je poslalo vprašanja, dobilo odobrena vprašanja in potem...pa kje je že to. Darko Marin je bil tudi urednik tednika, ko sem kot mlad novinar "fušal" na televiziji in delal prispevek o propadanju planiških skakalnic za Tednik. Bil sem sodelavec kasnejše županje Ljubljane Danice Simšič in dobro sem poznal Ljerko Bizilj (zopet piše...), ki je bila politično kasneje močno izpostavljena! Pa se časi niso nič spremenili, novinarji redno zahajajo v politiko in se potem tudi vračajo. Kolegica na Dnevniku mi je bila Vesna Vuković, ki naj bi zdaj zapuščala politiko. Nisem imel veliko opravka z njo, se pa spomnim, da je nekoč znani Bine Kordež vabil novinarje na otvoritev velikega centra v Beograd in se je "izleta" udeležila cenjena kolegica. Ne namesto mene, prostora na letalu proti jugu je bilo za vse, če bi se odzval vabilu. A je Dnevnikov lisjak pač poslal ustrezno "močno" ekipo, jasno. Sem pa nekoč odklonil podpis pod pisanje kolega (njenega in mojega glede na redakcijo Dnevnika...), ker naj bi tako "branili Vesno Vuković". Sem kolega (vodil je novinarski aktiv...) pozval, da mi pojasni, zakaj bi to podpisal. Ker nismo nič pisali in se podpisovali, ko so odpuščali ali "odpuščali" druge iz redakcije. Na primer Tatjano Tanacković, dopisnico v Kopru. Pa je sam hudič vse pomešal: lepega dne so zvezdniški kolegi Poslovnega Dnevnika odšli, Tatjana pa se je vrnila na velika vrata in je zdaj velika šefica. Tako je to v novinarstvu kjer sem imel srečo: ravn prav daleč sem bil, da sem bil lahko tečen in šele proti koncu dnevniške tlake mi je lisjak začel cenzuro prikazovati namoč nazorno. Pa sem šel. In ta odhod je povzročil srečanje s politiko(m) tudi zame. Ko me je Matjaž Rakovec vprašal (ob kavi!!!) v lokalu v Ljubljani, kako se mi zdi njegova kandidatura za župana, sem to pozdravil. Kot župan me je po zaključeni zgodbi na Dnevniku povabil k sodelovanju in trdim in imam dokaze, da sem svoje delo opravil in sva se (poslovno, kot se reče) razšla. Jaz sem se upokojil in postal očitno preveč trmast, ker mi danes isti župan skuša prepovedati ali onemogočiti poročanje z dejanji, ki samo dokazujejo odnos politike do novinarstva pri nas.

Zakaj to pišem? Zato, ker je prebegov iz novinarstva veliko in nimam nič proti. Najhujši so namreč tisti, ki so v novinarstvu, a so že zdavnaj prebegnili k temu ali onemu politiku ali k tej ali oni stranki. Ne uradno, ne z menjavo službe, v glavah. Lagal bi sam sebi, če ne bi priznal, da je tudi mene zamikalo, a sem se ustavil. Ne vem, če se to zazna in spozna in prepozna, a me to resnično ne moti: NI OBJEKTIVNEGA NOVINARSTVA, KER IMAMO VSI LASTNE IN OSEBNE IN SVOJE VREDNOTE, DA O ZNAČAJSKIH LASTNOSTIH NE PIŠEM. ME PA ŽE DOLGO ČASA NAJBOLJ MOTI TO, DA SO NAJHUJŠE "NOVINARSKE BARABE" TISTI, KI SE NA ZUNAJ IZDAJAJO ZA AVTORITETE RESNICOLJUBNOSTI, OBJEKTIVNOSTI, PROFESIONALIZMA IN KAR JE ŠE NAVLAKE ZA JAVNO PODOBO.

Odkrito sem namreč že dolgo časa pripravljen kadarkoli potrditi, da nisem ne absolutno objektiven ipd. Sem samo človek in novinar ali človek novinar. Vse napake in grehe jemljem na dušo, ni jih malo. Le enega pa se otepam: NISEM KUPLJIV ČEPRAV SEM KDAJ STORIL TUDI KAJ TAKEGA ZA KAR ME JE SRAM. A GA NI ŽUPANA IPD., KI ME LAHKO KUPI. ZA TEM PA STOJIM.

Miran Šubic, ki sem v življenju poznal mnogo novinarjev, ki so šli v politiko in le malo je (bilo) srečnih.