Kadarkoli mi gre skozi glavo čas, ko je nastala moja država, pogledam v avoj arhiv in sem pomirjen. Ker imam srečo, da sem (bil) na pravi strani. Nič ni junaškega v tem, samo svoje delo sem opravljal. Danes mi veteran vojne za Slovenijo s člansko izkaznico onemogoča poročanje, ker je on župan veteran, jaz pa sem samo tisto, kar sem bil 1991 - novinar. In pomislite: noče odgovoriti, kako je postal veteran in kdaj? Se sramuje tega? Ali pa je problem v tem, da ga sprašuje nekdo, ki ni vreden odgovora? Pred sabo imam 8.člen statuta, ki mi verjetno jamči sprejem med veterane. Smešno: po34 letih naj bi postal član združenja tistih, ki s(m)o državi pomagali na noge?

Pa saj nisem ne takrat in še manj zdaj tratil velikih besed in si jemal še večjih zaslug! Kje pa: nikdar in nikjer nisem poudarjal ničesar, a sem svojim otrokom znal vedno odgovoriti na tisto prastaro vprašanje: Kaj si delal med vojno? Zato me je res neprijetno presenetilo, da prvi človek Kranja o svojem pomembnem statusu veterana noče odgovoriti javno. Pa je plačan iz javnega denarja in status veterana radi poudarijo tudi njegovi tovariši iz veteranskega združenja v Kranju. Bo torej treba zdaj med veterane, junake zbrane?

Samopotrjevanja ne potrebujem. Tudi zgornjo fotografijo sem velikokrat objavil. Nekoga je ali bo zmotila zvezda na zastavi partizanske brigade. Nič zato, živimo v demokraciji. Zame je taka zastava sporočilo, da so bili borci za svobodno domovino tisti, ki so mi zgled (z napakami in vrlinami). Morda sem zato tiste dni med osamosvojitvenim časom brez oklevanja delal kar je bilo treba. Je zdaj treba med veterane kamor jih je šlo - mi pravijo - mnogo zaradi osebnih računic in so se pomešali med nesporne junake slovenske osamosvojitve. Take stvari prepuščam njihovi in svoji vesti....

Veteran torej sem ali pa nisem? Župan Kranja je uradno veteran. A o tem javnosti noče povedati bistvenih podatkov. Zdaj, 33 let in več po tem, ko si je tak status zaslužil in pridobil? No, to me pa je spodbudilo k premisleku: moje novinarsko delo med vojno za Slovenijo in zastava, ki je prinesla zmago 1945 sta osebna mejnika, ki se ju zavedam v tistih trenutkih, ko sprašujem sebe in druge: smo ali nismo? Jaz sem!

Miran Šubic nimam statusa veterana, ker ga nikoli nisem ne iskal, ne terjal, ne pričakoval.... ampak: vse se spreminja in vsi se spreminjamo, mar ni res?