Danes bi imeli dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga je odredila vlada Janeza Janše takrat, ko tega - po politični higieni nepisanih pravil - ne bi smela. Ker je opravljala "tekoče posle", a se je odločila vsem nam vsiliti praznik oziroma dan spomina. Včeraj je vlada Roberta Goloba na dopisni seji, torej po pošti, dan spomina odstranila oziroma razveljavila sklep Janševe vlade.

Kaj je vmes in kdo smo vmes in prej in zdaj in potem? Smo tisti, ki smo se sposobni zavedati žrtev povojnih obračunov. Mnoge teh žrtev so ostale brez imena in priimka, brez groba - a ne bez spomina. Ker ljudje smo živa bitja, ki imamo svoja čustva, srce - na kratko. In svojih pobitih svojcev in prijateljev in še koga se ne spominjamo na ukaz in se ne prenehamo spominjati na ukaz. Uboga je svobodna in demokratična Slovenija kjer mora vlada "ukazati" spomin in druga "prečrtati" spomin. Ki je lahko zavit v politično ovojnico, a je v bistvu intimno doživetje, reminscenca lastne zgodovine, paberkovanje po lastni duši, če hočete.

Jasno je, da si tak dan spomina želijo tisti, ki so bili večinoma na drugi strani v času druge vojne. Ne vsi, še manj vsi aktivno, še manj vsi česa krivi. Ker s(m)o zmagali tisti drugi, jim v času bivše države ni bilo lahko, a tudi v lastni državi nismo zmogli presekati s to zgodovino na človeka, naroda, države dostojen spomin. Pa ne samo po krivdi tistih, ki nas ni sram prijeti zastave partizanske brigade z zvezdo na njej. Potem, ko je bolj ali manj desna politika zavladala v državi po osamosvojitvi, se je zgodila reakcija kateri zagon dajejo "prebarvani komunisti" kot je Janez Janša: nekoč je kolono pravovernih vodil v Kumrovec in častil Tita, danes je na čelu tistih, ki pišejo novo zgodovino kjer svoje "rdeče vloge" nočejo videti.

Jasno je, da si tega dne ne želijo tisti, ki so bili na "pravi strani" v drugi vojni. To "pravo stran" si ni izmislil nihče pri nas, ampak je bila in je in bo za vedno prava za ves svobodomiselni svet z vsemi velesilami vred. Zato je logično, da jim packe na desetletja zagovarjani brezmadežni zgodovini krnijo ugled. Ni jih veliko, ki znajo to preseči, še manj jih je na drugi strani.

"Zapovedani spomin" je tako značino slovenski proizvod, da sem s takimi političnimi umazanijami na zastavi, imenu moje države toliko bolj žalosten in ogorčen, da ljudi ni nihče vprašal ali naj bo tak dan spomina ali naj ga pač ne bo. O tem odločajo politične elite, ki smo jih sicer demokratično izbrali. Gre za prisvajanje spomina kot intimne kategorije z vedno obveznim javnim pojasnilom: mi smo za popravo krivic, za spravo, za spomin na mrtve, za pravico do....oni pač ne. Tudi če to ni izgovorjeno, obleži v zraku kot neprijeten zadah tistega "slovenceljstva" v katerega sta nas znova ujela Janša&Golob.

Osebno in javno si upam zapisati, da si sleherno poglavje naše zgodovine zasluži, da je - naše. Nihče pa si ne zasluži krivične smrti kot si jo niso tisti, ki so jih danes milozvočni nasledniki pobijali na Sv. Urhu in še kje in dokazali, da so bili domači sluge okupatorja po grozodejstvih celo hujši od zavojevalca samega. In nihče od krivično pobitih po vojni ne sme ostali zamolčan. In upam si pristaviti: med tistimi, ki so tako končali je bilo veliko takih, ki so si zaslužili kazen za medvojno izdajstvo in grozodejstvo. A to ne spremeni obsega krivice do vseh drugih.

Pišemo maj 2023. Znova je naša oblast v vseh njenih oblikah dosegla, da si lastimo spomine vsak zase in vsak po svoje. Znova je uboga slovenska raja samo žrtev tistih, ki so in še in bodo vedno tudi spomine vzeli kot sredstvo boja za njihovo zgodovino, njihovo oblast in vse kar zraven sodi. Meni ni nikdar na misel prišlo, da bi zanikal, kako rad slišim Hej brigade...a prav tako sem skozi čas dojel, da nimam nič proti spominu na ljudi, ki so obležali po jamah potem, ko je bilo vojne uradno že konec.

Zato je danes zame in upam, da še za koga ključno spoznanje, da nam neke vlade, neki politiki odrejajo "uradni spomin" na to ali ono, a še vedno vsak med nami intimnost in moč spomina ima zase kot neodtujljivo pravico. Prižgimo torej svečo za tistega, ki nam kaj pomeni in za vedno skušajmo odmisliti to, kar počne naša oblast danes: daje in jemlje dan spomina kot bi bilo to tržno blago za njihovo prevlado.

Miran Šubic katerega dve dedka sta bila žrtvi vojne in okupatorja in domačih izdajalcev in časa, ki si ga ne želim več, ker je razdvojil in še razdvaja. Zato srčno upam, da nove generacije tega ne bodo nadaljevale in nam/jim bo takrat bolje....