Vremenarsko poletje je nastopilo, pregnalo epidemijo. Pa smo prestali še eno preizkušnjo in tisti, ki smo stari dovolj, smo si zapomnili: nekaj revolucij takih in drugačnih, nekaj tranzicij takih in drugačnih, socializem in kapitalizem in komunizem so testirali in še testirajo na nas, pa dinar, marka, tolar, evro so zvončkljali (?) v žepih...In vedno je bila neka kriza in vedno smo se za nekaj borili. Odnos do vsega tega: trpežni smo, trpežen sem. Prestali smo razpad ene in nastanek nove države in vse bolezni stare in nove tvorbe: lepo so jih in jih še preizkušajo na nas. Za zaključek pa še pandemija (ne zadnja?) in.....Dovolj bo za eno življenje, kajne?

Praznujem dan, ko nimam več šefov. Nobenih in nikjer. Morda bom še kdaj koga kje dobil na grbo, a danes se jih spominjam predvsem iz časov, ko sem pisal Dnevnik: eden je že pokojni, ta me je vzel v službo in me cenil, jaz pa njega. Sem mu nekam lezel? Niti ne: preprosto me je ocenil kot - pridnega. Sem pač skriboman in zato so članki kar leteli...Potem je bil šef z največjo karizmo: preprosto je bil rojen voditelj in je znal z ljudmi. Odnesla ga je presoja, hudo zgrešena in napačna. Od takrat je v popolni anonimnosti, nekje na robu vseh dogajanj. Verjetno zagrenjen. Ko sem ga srečal, ko smo se poslavljali od šefa, ki me je vzel v službo, sem mu stisnil roko. Ni jih bilo veliko med kolegi na tistem pogrebu, ki so to naredili. Potem je še tretji, ki me je skoraj vrgel iz službe, učil etike in profesionalnosti in še česa. Faliran študent je vse življenje odvisen od plašča, ki ga suče po vetru odlično in ga tako nihče ne vpraša po formalnosti kot je diploma. K sreči sem šel prej, preden bo zafural zadeve do konca - človeško pa jih je že zdavnaj. Ne bi mu stisnil roke, res ne.

Spoznanje, da nimaš več nikogar "nad glavo" (kar je pri meni res poseben občutek), je neizmerno bogat občutek. Zame ga je lažje sprejeti, ker sem bil vse življenje precej svojeglav. Upam si zapisati: in samosvoj. Zdaj sem samo svoj.