Kaj imamo mi z Afganistanom? To je vprašanje, ki se mnogim zastavlja - neredki odmahnejo z roko. Tam naj bodo in se pobijajo, to ni naša stvar. Ko pridejo na naše meje kot begunci, je naša stvar. Ko naši fantje v uniformah sodelujejo tam, je naša stvar.
Ste morda zvedeli, kdo so ti zadnji Slovenci, ki so bežali iz Afganistana? Ni bilo medija in novinarja, ki bi nam to povedal. So to res plačani varnostniki, ki so tja zavestno odšli za odlične plače? Ali pa so morda humanitarni delavci, ki pomagajo ljudem, ki so tako ali drugače žrtve orožja!? Jasno je, da je Slovenija dolžna pomagati svojim državljanom - ne glede, kaj so tam počeli - ampak: zakaj ne vemo, bistvenih podatkov?
Dejstva so taka, da so tam Rusi in Američani pogoreli. In mi z njimi, ker smo šli v "mirovno misijo" učit njihove vojake, policiste, uradnike...ki se v teh dneh niso borili ampak predali. Mirno. Zaman so bila desetletja presajanja ameriške&ruske vojaške doktrine na tisto kamenje pod Hindukušem: zmagal je trdi islam, zmagala je druga stran. Mi smo poraženi, ker smo sledili temu, da se vrednote ponuja, presaja z orožjem.
Kdo je torej žrtev vsega tega? Vsekakor vsakdo, ki je v tem kolesju nekaj izgubil. Vsekakor vsaka, ki je v tem kolesju nekaj izgubila. Za to gre. Za izgubo dostojanstva človeka, ki ima pravico urejati svoj svet, svojo državo kot sam hoče. Zdaj bo zasuk tak, da bomo presunjeni. Ali pa je to samo predigra novih tujih vojakov na tistem kamenju? In nas, ki bomo ubogali velike, ki so tam doli "trenirali demokracijo", testirali orožja in odšli. Za njimi gredo iz Afganistanca begunci. Tudi k nam.
Kaj bi bilo, če bi vse te neštete milijarde namenili za vojno znanja, za vojno učenja, za vojno dobrih stvari? Ne vemo, ne bomo vedeli. Kot še marsičesa ne. Trpljenje ljudi se ne meni za vero, državo, čas in kraj. Vsaka solza, vsaka krivica je last nas vseh. Zato je Kranju Afganistan bližje kot si mislimo: če nas ne gane človeško trpljenje, se bo tragedija pod vrhovi Hindukuša ponovila in preselila. Kdo ve, kam?