Ljudje smo različno čustveni. Raznežimo se ob različnih ljudeh in stvareh. Ko sem po dolgih desetletjih srečal Natašo Dolenc, sem pristopil obotavljivo. Kot nekoč, ko me je srečala na stopnicah, hodniku radia in rekla: "Miran, včeraj sem pa slišala tole...reče se pa takole!" Šarm, avtoriteta, človeška širina - kaj naj še zapišem? Da mi je bila velika čast, neizmerno zadovoljstvo in ponos, da lahko rečem, da sem jo poznal, jo poznam. Zato, ker je bila prva dama neke druge, drugačne televizije in radia v zelo drugačnih časih.
Ljudje, ki ne znajo in zmorejo potegniti iz sebe usedlin časa, ne zmorejo v sebi ohraniti soljudi. Oziroma najboljšega od njih. Nataša Dolenc ni bila nikdar moja prijateljica, do tega nisem segel. Je bila in je pa pojem medija, ki je takrat obvladoval slovensko javnost. Brez narejenosti, brez vsiljene vzvišenosti, moral si jo spoštovati.
Ogromno takih ljudi sem spoznal v času, ko sem deloval na radiu in krajše tudi na televiziji. To je veliko bogastvo spoznanj. Zato se danes raznežim ob pričujoči fotografiji, ker seveda en spomin prikliče drugega. Nino Robič in Ura brez kazalcev in zadnje srečanje z njim v Ljubljani. Ivo Bajec, ki mi je nekoč rekel "prijatelj šaha" kar je bil kompliment non plus ultra. Dare Milič, ki je zame bil in bo - Val 202. In tako dalje in tako naprej se vrstijo podobe in zgodbe in ljudje v njih. Obujanje spominov je morda znak staranja. Zame je v takih primerih dejansko prava oda mladosti, energiji, poletu, ki me je nekoč pripeljal do tega, da me je dobrohotno in prepričljivo izgorjave učila Nataša Dolenc. Ki sem jo pred dnevi prosil, če se lahko fotografiram z njo.
Kaj me je vodilo med vsemi temi in mnogimi drugimi ljudmi? Kaj je tisto, kar te poganja pa morda še sam ne veš? Prepričan sem: radovednost. Tista prvinska zvedavost, da v ljudeh iščeš vse najboljše četudi najdeš kaj drugega.
Kje smo? Kdo smo? Kam gremo? Kje smo bili?
Ne vem.
Miran Šubic, nekoč (so)ustvarjalec programa Val 202