Miran Pavlin iz Britofa, Kranjčan. Pred dobrimi dvemi desetletji nas je popeljal na prvo veliko tekmovanje v nogometu, Slovenijo zarisal na nogometni zemljevid, Slovenke in Slovenci smo postali nogometni narod. Vmes je bil igralec Porta, tvorec nove Olimpije, danes je nogometni direktor vseh reprezentanc. Kariera!

Josip Iličić je trenutno tisti Kranjčan, ki ga pozna svet, Evropa zanesljivo. Nogometna, jasno. Spoznavamo ga tudi mi: je človek s čustvi, krizami, vzponi in svojim značajem. Tudi on nam je košček sreče ponudil v 94. minuti tekme v nedeljo. Ne, ni nas (še) odpeljal nikamor, je pa pokazal, da je pravi za podvige. Kariera!

Srečo sem imel ali imam, da sem poznal oba. Jojota kot "mulca",ki mu je bila disciplina tuja, Mirana kot sogovornika v času največje slave in kasneje. Vmes se je dogajal slovenski šport, danes so v ospredju kolesarji, košarkarji. Naboj, ki smo ga imeli, ko smo "noreli" v Charleroiu ali potovali v Korejo za žogo, je popustil. Jojo je še zadnji "zvezdnik", ki se ga oklepamo in čakamo čudeže, ki jih pač ne bo. Vse se je spremenilo in edino kar obžalujem je, da je včasih najbolj nepomembna pomembna stvar na svetu dala ljudem malo sreče. Norenja, rajanja, občutka pripadnosti in neke evforije, da lahko premagamo velike, močne - vsaj na igrišču.

Bizarno je, da danes lahko poslušamo od vseh teh razlagalcev krize samo črnogledost, nek nogometaš (roko na srce: brez formalne izobrazbe...) pa nam sporoči, da je premagal najhujše obdobje, da bo še naprej skušal zmagovati....Dva Kranjčana z žogo, dva trmasta. Pa čeprav sta samo žogobrcarja...nam takih manjka! Kot nam manjka še marsičesa...