Bil je prvi april 1981, ko sem dobil delovno knjižico. Začel sem svojo neprekinjeno 38-letno pisanje Dnevnika. In v tem času - to mi zdaj pride na misel - nisem izkoristil niti enega samega dne bolniške. Tudi zato, ker je delovni dan v novinarstvu pač tak, da ni treba biti v pisarni za mizo ure in ure. Tega ne bi zmogel.

5.4.1981 sem odšel služit vojaški rok v šolo rezervnih oficirjev pehote v Bilećo kar je bil trik šefa vojnega odseka na kranjski občini, ki mi je preprosto rekel: "Če ne greš tja, ne moreš aprila k vojakom!" Pa sem bil pečen kot se temu reče. Po mojem šolanju sem dobil možnost, da sem pogledal v vojaško kartoteko kjer je pisalo: "Rad komentira vsak ukaz!" Toliko o mojem talentu za vojaščino in po vojski sem se vrnil na Kopitarjevo 2. Vse dobro za svojo zaposlitev dolgujem zlasti pokojnemu Edu Glaviču, takrat odgovornemu uredniku. Me je imel rad. "Ker ste vi pridni, Miran!" mi je pojasnil mojo zaposlitev. Bil je nek drug čas, drugačni ljudje in zlasti odnosi. Predvsem slednji moj začetek v službi divgnejo na stopnjo zavzdiha: "Kakšni časi so bili to!"

Bil je prvi april 2019, ko sem na pošti v Stražišču oddal priporočeno odpoved delovnega razmerja. Odrekel sem se kakih 1500 evrov neto plače mesečno, plačanemu telefonu, službenemu vozilu in računalniku. In seveda odpravnini, ki bi jo dobil v začetku 2022, ko izpolnim vse pogoje za upokojitev. Pristal sem na trgu dela kjer sem imel v roki le dogovor, da bom sodeloval z novim kranjskim županom. Držal je besedo in po odpovednem roku sem bil s 1.6.2019 samostojni podjetnik in 10.6. tudi pogodbeni izvajalec naročila MO Kranj.

Moj urednik Miran Lesjak je od pravne službe zvedel, da se ne bova več videla. Prav tako neposredno nadrejena Vesna Vaupotič. Nikoli me nista ne poklicala, ne poslala kako sporočilo glede mojega odhoda. Po 38 letih dela sem odšel z Dnevnika brez besedice slovesa. Zahvale za svoje delo nisem pričakoval, saj sem redno dobil plačo in v kapitalizmu je to zahvala. Nekaj pa moram dodati: na Dnevnik se zaradi ljudi, ki tam vladajo, ne spomnim. Zadnja leta so bila zame mučna: odkriti poskusi vplivanja na moje pisanje in zadržani teksti so bili za njih dokaz moje nesposobnosti, zame pa sporočilo, da to ni več tisti Dnevnik, ki sem se mu pridružil leta 1981 kot absolvent takratnega "rdečega lemenata" kot je o FSPN rekel spoštovani in nikdar pozabljeni profesor Jože Ažman. In ko sem že odšel, me je doletela novica o nakladi pod 17 000 izvodov. No, to pa je rezultat dela Mirana Lesjaka, ki redakcijo vodi že precej let. Dovolim si osebno pripombo: človek brez sleherne uredniške in človeške empatije in karizme se s tem podatkom počasi uvršča med grobarje Dnevnika kot je nekoč bil. Zame pričakovano in zato sem toliko lažje odšel. Dnevnik sem odnesel s seboj, njegove sopotnike pa pustil ob strani. Le nekaj se mi čudno zdi: čeprav odhajamo sporni in nesposobni, ostajajo vrhunski šefi - naklada pa pada......