Rad bi jih srečal. Kot nekoč, na kavici ali tako po naključju, med sprehodom, v trgovini. Nekje pač. Rad bi, da mi še kaj povedo, da se mi nasmehnejo, da me pobožajo ali preprosto pogledajo. Mnogi med njimi niso niti vedeli, koliko mi pomenijo. Nisem jim mogel ali pa znal pokazati, koliko mene je v njih in koliko slehernega med njimi v meni. Saj so še tu kot prebliski. Kot slutnje, da bom sam kar so oni že zdaj ali smo bili vsi nekoč ali bomo nekoč. Rad bi jih srečal, čisto zares.
Rad bi dojel, da je še tu: tisti del reke s tistim zavojem in skalami in trudnimi vejami starih dreves nad njo. Pa tista ulica s tisto hišo, naslonjeno na sosednjo kot bi si želela odpočiti na neki poti kdovekam. Pa tisto drevo, ki ga nisem nikdar posebej zaznal in opazil in videl in dojel, ko je metalo senco predme in razdajalo hlad za počitek ali premislek. In tista prašna cesta z grobimi kamni in sivo pepelnato zaprašeno travo ob robu, ki nekam pelje in od nekod vodi, preprosta in skrivnostna kot vsak pot mora biti.
Rad bi iskal. Nove ljudi, nove stvari, nova občutja. Iskanje tistega kar sploh ne iščeš. Iskanje v sebi in drugih. Brez iskanja ni spoznanja. Zato mi ga nihče ne sme vzeti in čas ga ne sme ujeti, upočasniti. Iskanje traja, vse ostalo pa mine kot....
Tole sem napisal, še sam ne vem kako in kdaj in zakaj. Zdaj bom pritisnil na tipko in vse zbrisal. Ko se lomi čas, pridejo take misli in papir jih pivna vdano in potrpežljivo. Le čemu? Sicer pa: lahko začnem znova. Zdaj bo šlo.
Rad bi....