Pride tisti čuden čas obračuna za nazaj, načrtov za naprej. Vezan je na prelomnico časa, ko se v vsakomur misli prepletajo. Ni reda, vsaj pri meni ne. So pa leta, priznam. Včasih ni bilo časa za to, da bi takole pisal. Hlastal sem in hlastali smo za vsako sekundo, ki je pomenila užitek mladosti. Saj to še počnem(o), a nekako bolj umirjeno, ne bom pa zapisal: poglobljeno. Ker trdim, da ima vsak med nami neizmerno širino in globino duše, bogastvo misli, vulkan čustev. Gre samo za to, kdaj in kako in komu vse to damo kot edino darilo človeka človeku. Meni se vse to dogaja s skodelico kave.

Kaj je torej zdaj odneslo leto in kakšno pričakovanje prinaša novo? Priznam: ne vem, niti slutim ne. Čas za mano je vendarle nekaj, kar se je samo vtisnilo kot pečat z napisom 2023. In čas pred mano je čas vseh ljudi vsega sveta, ki je strinjen v pričakovanje. Je preteklo leto že del nostalgije, spomina, odrinjeno v položaj sopotnika, ki me je spremljal, a zaostal?

Lahko tako zapišem, ker tako čutim: usedlina vseh let, vseh časov, vseh spominov je mešanica, ki jo nosim v sebi kot nekaj kar me še vedno hrani in napaja. Spomini so meglice, znajo se hitro razpoditi ali pa ostati kot turobna vsebina slehernega dneva. Preženejo jih slutnje, kaj vse se mi bo še zgodilo, kaj bo polnilo vsakdan in vendarle čez leto dni postalo povsem isto kot je leto 2023 danes.

Vedno so pri meni spomini ljudje. In ljudje so spomini. Naj to skušam opisati s skodelico kave. Ne tiste s katero je nekoč pisatelj povedal že vse. A je tako priročna metafora. Kavo spijem z vsakomur, ker mi vsakdo nekaj prinese z njo: smeh ali razočaranje, veselje ali turobne misli. Leto za mano mi je skodelico prinesla gospa, ki mi je v v 2023 poslala okoli sto elektronskih sporočil in v njih svojo življenjsko zgodbo. Danes mi je poslala voščilo, a tiste kave še nisva spila, še je topla in čaka na najin klepet. Ko mi je ob kavi pojasnila njeno življenje, me je bilo sram samo tega, da v svoji nemoči nisem mogel zapisati vsega povedanega. Take življenjske zgodbe nisem še nikdar našel v skodelici. Karmen, to je bila najboljša kava kar sem jih pil v času za mano, v letu za mano.

Je pa tudi kava, ki je nisem spil in mi ni žal za to. Obljubljena mi je bila, manira je pač jasna: kdor povabi pa ne uresniči povabila, ima vzrok. Spoštujem to in ugotavljam, da so bile morda tudi prejšnje kave le napoved te zadnje, ki je ni bilo. Lahko je biti po kavi general, prikrajam pregovor. Moram pa reči, da te kave ne pogrešam. Naenkrat se mi namreč zdi, da je bila vedno v njej neka primes, na koncu pa usedlina. Nisem bil sposoben dojeti tega, kaj pijeva - a sem sposoben dojeti kavo, ki je nisva spila s človekom, ki se mu vedno rekel, ko je dejal "morava na kavo": "Pokliči, jaz imam vedno čas." On ga pač nima, ostal sem brez obljubljene kave. Sproščeno napišem: "Prava reč!" Ker kava, ki je samo obljuba, je dejansko prevara. Teh pa nihče nima rad četudi so s kavo ponujene....

Eno kavo sem pa pil velikokrat: isto in na istem mestu in z istim človekom. Potem je ni bilo več, ker kava lahko izhlapi kot izhlapijo ljudje. Preprosto jih zmanjka, ker tisti s katerim pijejo kavo, kave ni (več) vreden. Sem to jaz? Je to kava med nama? Ali so to časi za nama in zgodbe, ki so se nama zgodile? Ki so se nam zgodile? Kdo ve, to je uganka. Pila sva torej kavo, spila je nisva. Enega je zmanjkalo, kava pa je ostala. Ne da se je zbrisati, ne da se je skriti za človeška dejanja, ne da se neizpite kave vzeti kot, da je bila popita. Kava je namreč simbol, ki vse pove četudi je ne izpiješ, četudi pozabiš nanjo. Človeka, ki jo je pil ne pozabiš, ker sicer pozabiš sebe. Vsak pa ima sebe najraje, ne morem se (s)pozabiti četudi kave ne morem spiti.

So pa kave, ki jih jemljem kot dihanje in spanje in....So take, da bi brez njih mene ne bilo in me nekoč ne bo. Kave so povezane z nekimi časovnimi okviri, ker drugače ne gre. Čas je dejansko vedno enak, samo mi ga merimo. Jaz ga s kavami. Kava zjutraj je zame kava varnosti. Ko jo spijem in vem, kdo mi jo je skuhal, sem varen. In veren: v človeka, ki mi jo prinese. Vedno enako, vedno tako dišeče polno in tako mamljivo slastno. To je kava, ki postane navada kot je navada z nekom živeti in ga sprejeti. Kako ga ne bi sprejel, če mi s kavo vsak dan pove, da sem živ, da sva živa, da ....Ob torkih je dopoldanska kava nekaj drugega. Je veriga, ki me z nekom tako poveže kot to zmore samo skodelica kave. Ta kava nima veliko kulis iz visoko zvenečih besed, ima pa neizmerno vsebino povezanosti. S kavo in človekom in življenjem in...

Zdajle sem spraznil prvo kavo tega leta. Izpod peresa je pritekla, sama od sebe. Upam in želim, da bom vse dokler bom to zmogel, spil vsak dan skodelico kave s kom, ki mi bo z njo natočil drobec življenja. Samo za to gre. Nekoč se bo skodelica razbila. Za vedno. Takrat si želim spoznanja, da eje bila vedno polna in sem iz nje pil sebe in druge. Prevelika želja za malo skodelico "makjata"? Bom videl, ko bomo naročil zadnjo.

Miran Šubic