Nekoč je bila dolina ob reki, ki ima sestrico v drugi dolini. V obeh dolinah so k zibkam rade prišle vile rojenice in sojenice. Nekoč so v eno hišo dobre vile zahajale pogosto. Štirikrat so se oglasile in zamahnile s čarobno paličico, ki je imela obliko smučke. In se je zgodilo.....

Dojenčki so postali otroci, otroci odrasli. Vile so še naprej bedele nad njimi, da jih je z vrha neslo v globino! Ja, vsi težimo na vrh, trije bratci in sestrica pa so osupnili s čudežnim skokom v globino. Daleč, zelo daleč, najdlje. Kmalu so jih poznali vsi. Najprej bratce kjer je najstarejši znal leteti najdlje. Bili so čudežni tudi zato, ker so se imeli radi. Nič se niso preprirali in kadar so bili izven tople hiše in proč od domačega ognjišča, so svet osupnili s čudežem, ki so jim ga vile položile v zibke: skromnostjo. Niso dajali vtisa, da so nekaj posebnega, niso kazali kaj imajo, ampak kakšni so.

V tisti deželi je čudežev vedno bilo dovolj. A če so se pojavili na smučeh, je bilo to za ljudi najlepše. Zato je bil čudež iz doline ob reki tako poseben! Če bi bil kje drugje, bi zanj vedel ves svet. V tisti mali in dokaj mirni deželici pa so bili vsi zadovoljni, da je samo njihova ta četverica treh bratcev in sestrice. Fantje so kajpak najprej čudež prikazali vsem, a na koncu se je od nekod pojavila sestrica. Vsa krhka na oko in nežna je dejansko odločna in čvrsta, ko z vrha poleti v globino.

Sestrica je čez noč postala za vse nekaj neprekosljivega. A vile so se še enkrat izkazale: v zibelko so ji dale tisto sposobnost, ki jo mnogi ljudje nimamo: z dejanji in ne z besedami prepričuje, osvaja....Sestrica je kot najmlajša začela ljudem z dejanji vse bolj pogosto dokazovati, da ni pomembno kaj imaš in kako si bogat in...ampak je ključno samo, kako sposoben si. In ona je z vsakim skokom v globino potrjevala nenavadno čarovnijo deklice v na oko krhekm telesu, a z neverjetno močjo.

Ko se zgodijo taki čudeži pravim ljudem, je srečen narod, ki jih ima. Morda so bile že ob rojstvu vedele, da bo najmlajša, najbolj tiha, najbolj skromna prepričala sebe in vse okoli nje v čudežno moč izvabljati iz ljudi solze, smeh....to pa je najlepše v življenju.

Zdaj bi moral zapisati "in živeli so srečno do konca svojih dni" kot se za pravljico spodobi. A za čudežne, neponovljibve bratce in sestrico se to ne spodobi. Končati je treba takole: naj traja ta čudež, da smo veseli in prav je, da nam ga nekje tam gori kažejo skromni otroci skromne družine iz tiste lepe doline te lepe dežele. Reka bo tekla, sonce bo sijalo in nekje nekoč bodo vile v zibelko zopet položile....nove sanje, novo veselje....

Lepo (nam) nam je. In naj traja.

Miran Šubic, ki verjamem v pravljice od nekdaj in vedno bom...