Včasih si domišljam, da je moj predlog naravnost nepremagljiva dobra stvar. Tako je bilo s poimenovanjem knjižnice po človeku, ki si to zasluži. Odziv: odličen. Potem se je vpletla politika, da o podložni novi šefici kranjske knjižnice ne pišem. Je pač le intelektualna služabnica prevladujoče politike. Eden od argumentov zavrnitve je bil - cena. Da je to predrago.

Zdaj bodo na zemljišču v lasti Cerkve /župnije Kranj/ za enako ali višjo ceno postavili političen park kjer se bodo medili politiki in naš kranjski župnik zraven /proti nikomur osebno nič, da bo jasno/. Morda pride celo starinovi predsednik(ca) te države. Park je intelektualno skrpucalo politične pameti,. Posmeh vsem nam pa je, da ga bodo postavili na zemljišču, ki ga Cerkev "posoja" za 15 let....Kaj je to proti večnosti!

Danes je praznik, ko moramo biti veseli trme Trubarja in posledic, ki jih zdaj slavimo: na slovenski (ne zemlji Cerkve...) zemlji govorimo slovensko. Tudi po zaslugi takih kot je (bil) France Pibernik, ki ga Kranj ni sposoben ceniti dovolj, ker pač ni bil "rdeč" kot bi moral biti, da bi šla pobuda o poimenovanju knjižnice skozi, kot se reče. Pa nič zato: esejist, raziskovalec, pesnik, publicist je ostal tako kot je in morda bodo nači vnuki znali ceniti, kaj je. Kot cenimo danes Trubarja pa ne primerjam obeh.

Primerjam pa to našo čredo (oprostite...) v tem našem okolju kjer preboj duha, samozavedanje lastne besede in njenega izročila lahko ponazorim s političnim parkom na Cerkveni zemlji. V posmeh celo Prešernu, kajne?! Pa se spomnim nekega procesa, ki še traja in zadeva zapuščino še enega Kranjčana. Dramatik in politik in še kaj je bil Rudi Šeligo. Ko so v kranjskem gledališču s sporeda vrgli lani njegovo dramo, je bila ta ista politika, ki je "ustavila" Pibernika, tiho kot rit. Morda zato, ker tudi Šeligo ni bil na pravi strani? Kaj me briuga: zame sta Pibernik in Šeligo Kranjčana, ki jima para v modernem času. Je zato prav, da imamo Park slovenske himne (pa karkoli naj bi to že bilo), Šeligova fondacija pa v Kranj ne najde poti, ker neka občinska uradnica v vseh svoji majhnosti seveda veličine takega projekta nikdar ne bo prepoznala, da o nadrejenih ne pišem.

Kranjska stvarnost je zatohlost province in njen zadah, ki ga je Prešeren utapljal v časši rujnega. Profesor Pibernik se je umikal v knjižnico (kot je zapisala njena šefica, je bil samo bralec...nič več...sram naj jo bo)in izbrskal marsikaj kar je del zgodovine slovenske besede. Tudi pesnika belogardista, na primer. Pesmi, ki jih je pisal - tako literarna stroka - so v mnogočem sam vrh naše poezije čeprav je umrl zato, ker se je opredelil za narodne izdajalce. Trubarja je Cerkev mučila na vse načine, mi pa imamo njegov praznik danes. In park sredi Kranja, ki je poceni proti temu, da nimamo Pibernikove knjižnice in Šeligove fondacije. Tu, v Kranju.

Beseda je orožje, tudi hudobno. Pibernik, Šeligo in mnogi drugi kranjski mojstri besede so od črede pozabljeni in od elite zavrženi.

Miran Šubic, ki imam rad slovensko besedo