Danes zjutraj smo družinsko spakirali malo obleke pa suho hrano za malico pa malo Donata, ki odpira in se odpeljali prešerni in nasmejani. Cilj: Cerklje pa Šenčur vmes, Preddvor in Naklo in...tujina, skratka. Srečni, da ni več "ne pregrad in ne mej", smo se ob tem spomnili kranjskega vladnega govorca, ki nam je tako presunljivo omogočil - sanje in še resničnost zraven. Ja, pretresljivo je zopet videti Poženik, osupljivo lep je Babni vrt, neprecenljiv je Strahinj v vsem svojem razkošju....hvala vsem, ki so nam to omogočili. Zadihali smo svobodno ("domovina naša je svobodna...")!
A v bistvu smo ostali - omejenci. Tisti zabiteži, ki nam nobene odpte meje ne pomagajo: še vedno slepo verjamemo, da tisti novi šef Brda in župan z Dolenjske JE igral golf in prevozil 21 občin, da je to počel. Zabiti in omejeni kot smo še vedno ne moremo verjeti, da je posel z maskami "rihtal" svoji hčerki predsednik prve slovenske vlade po osamosvojitvi. In še bolj trdno v svoji omejenosti vztrajamo pri tem, da dveh ministrov v tej vladi ne bi smelo več biti, če bi veljala trohica načelnosti. Smo pač kar smo: omejenci.
Za povrh pa seveda uživamo v novem športu z veliko slovenske tradicije: kdo prej obrne plašč, ko se obrne veter? Politični, jasno. Kateri neizprosni kritik bo hitreje postal neizprosni hvalisavec vsega, kar počno njegovi!? Prav zanimivo je primerjati te športnike, ki novi šport obvladajo strelovito hitro in zelo natančno. Uživati je treba z njimi in za njih navijati še s kakimi "čivki" ali oglašanji na forumih, sreča je potem popolna.
Praznik pred nami je praznik delovnih ljudi. Brez omejitev. Kaj je najlepše pri tem? Da so nam praznično vzdušje v omejeni obliki privoščili tisti, ki naj bi sicer imeli raje Veliko noč kot 1. maj. To pa dokazuje, da pri nas omejitev ni, omejencev pa nas je ohohooo veliko.