Včasih človeku spomin zbledi ali pa se preprosto nekam porazgubi. Neke zime smo z družino in prijatelji morali preživeti teden dni v - izolaciji. Ni bil virus ampak sneg in plaz, ki je blizu nas odnesel življenja. Bil je stres: povedali so nam, da ne smemo domov, na cesti je bil ogromen kup snega, v trgovinah je začelo zmanjovati stvari...Ampak: lahko smo šli na kavo skupaj, lahko smo vsaj pet dni opazovali nepretrgano sneženje. In bilo je to v Ischglu, smučarskem raju v Avstriji. Potem so po tednu dni helikoperji nemške vojske izvedli evakuacijo....po osebne avte smo se vrnili lahko še precej pozneje. Izkušnja za vse življenje in seveda: ljudje tam gori so bili enkratni, človeški kot se reče.

Zdaj mnogi preklinjajo idilično vasico, monden turistični center. Od tam naj bi se namreč okužba močno razširila zlasti na sever Evrope od koder so bili turisti. Kljub prvim opozorilom pa so očitno ocenili, da bi bila škoda za turizem velika in so odlašali z ukrepi. In zdaj je vasica dejansko eden epicentrov, Tirolska v karanteni.

Tudi pri nas se politki prepirajo o ukrepih in kar zgrozim se, ko sedanji predsednik vlade rad šimfa prejšnjega in slednji ne ostane dolžan. Ukrepi za zdravje so ključni, ker nas bo vse šokiralo stanje v Veliki Britaniji in ZDA, ker bo val epidemije še bistveno hujši pri sosedih Hrvatih. Da o Italiji in Španiji ne pišem - rad sem šel tja na nogometno tekmo ali kako potovanje. Danes kosi smrt brez milosti. In zato je seveda naša stvarnost vendarle preveč občutljivo napeta, da bi pozornost bila obrnjena samo na elito, na tiste, ki odločajo, paradirajo na teve, držijo govorance in lekcije. Ljudje v zdravstvu, trgovini, policiji in seveda vsi ostali aktivni so v ospredju, ne oni. Kdor bo skušal z virusom okrepiti svojo vlado, bo prej ali slej šel na smetišče zgodovine. Izkoriščati stisko za frustracije je poniglavo, zavržno in še kaj. Tako kot je zame enako obsojanja vredno norčevanje iz nevarnosti, ki nas vse ogroža. In tudi takih žal še vedno ne manjka med nami in tisti, ki zavrača stvarnost, je izgubil tla pod nogami in za ceno poneumljanja drugih skuša dokazati svoj prav.

Pred leti smo v gorah prvič doživeli, kako je biti odrezan od sveta. Zanimivo: stiki med nami so bili manj zapleteni kot zdaj, ko se izogibamo drug drugemu, da se izognemo bolezni. Zgodovina se ponavlja, pravimo.