Bilo je leta 1999, ko sem prvič videl Camp Nou. Legendarni stadion v Barceloni je stadion, ki sem ga (poleg domačih) obiskal največkrat. Pred 23-timi leti je bilo tam finale Lige prvakov kjer je v dveh minutah ManUnited premagal Bayern tako rekoč v zadnjih sekundah tekme. Eno epskih final in ognjeni krst zame (bila sva skupaj s prijateljem Iztokom). Zopet bom tam v nedeljo, če bo vse po sreči. Vstaja namreč nova Barca in k sreči imam prijatelja s katerim bom gledal tekmo s Sevillo. Ne bo epska (ali pač...), a Camp Nou je vedno doživetje. Barcelono sem gledal v živo v Parizu in Rimu in Berlinu - vedno so osvajali finale Lige prvakov. Zdaj vstaja neka nova Barca, brez božanstva (Messi je odšel v Pariz), a s karizmo, ki je strnjena v "Mes que un club"! Več kot klub, zagotovo. Pred 23 leti sem videl gorje in nepopisno srečo v športu, Angleži so noreli. A tudi jokali kot tale na sliki, ki ga lepa španska "specialna policistka" seznanila z dejstvom, da finala (in zmage...) ne bo videl, ker je iz Anglije prišel s ponarejeno vstopnico, ki mu jo je kdo ve kje prodal kot "pravo". Prizor, ki ga ne bom pozabil - človeku se je podrl svet.
Ena od zgodb s Camp Noua kjer sem nekoč na travniku stal z Alexom Fergusonom in njegovo čudežno zasedbvo...ja Roney in Ronaldo.....in Rio in Scholes in....
Samo prijateljstvo je "krivo", da bom zopet tam in druženje z nogometom je vedno bilo tudi druženje s tem čarobnim mestom in vsem kar pomeni. Zato je seveda še nekaj novega: prvič bom tam kot upokojenec in prvič tam ne bo Njega.
Ja, nogomet je Barca in Barcelona je Barca in nogomet. Pa še marsikaj...Iskrena hvala, da bom lahko to potrdil. Zadnjič? Ne bom več rekel, ne zapisal.