V življenju se človek sreča z mnogimi ljudmi. Naključno ali pa tudi ne. Naj je skupaj povezala teniška žogica. Neštete tekme, vsak torek, če je le možno - ista ura. Vedno je bil prvi ob igrišču, jaz sem navadno zamujal. Jutri bo zamudil on, ne bo ga nikdar več. Danes smo se poslovili od Marjana, prijatelja Marjana.
Če je bil kdo trmast, je bil on. Šele, ko je ugasnil, sem dojel, da je bil precej starejši. Tega pa nikdar ni pokazal, samo tekel je in tekel in ni bilo izgubljene žoge, seta ali tekme. Nikdar ni pozabil stisniti roke in ves ta čas se nama je zgodilo nekaj kar tudi na igrišču ni običajno: nikdar, nikoli se nisva sporekla za eno črto, eno žogo, eno točko. Pa sem zagotovo zgrešil, narobe videl ali ocenil, verjetno kdaj tudi on. To je bilo nad nama, to je bilo tisto kar je vezalo moje dni in mesece in leta z Marjanom: zaupanje! Tisto pravo, brez velikih besed. Verjel sem mu in mu verjamem, on pa meni. Zato so bile najine teniške zgodbe polne zagrizenosti in zato je bil najin odnos tako pristen, prijateljski. On upokojeni policist, jaz novinar - stične točke niso bile same po sebi dane. A jih je bilo nešteto, iz zaupanja in pristopa k igri so nastale. Imam občutek, da sva bila taka skupaj in vsak posebej: nikomur nisva dala točke, žoge, zmage - sva pa zmogla priznati poraz in sitsniti roko.
Marjana ni več, kar ugasnil je. Do konca poln energije in radoživosti je odigral zadnji set, udaril zadnji servis. Imam občutek, da je zdaj žoga na moji strani in skušam jo vrniti kot vedno. In najbolj hudo mi je, da vem, da je on ne bo več vrnil kot jo je znal vrniti. Zanj izgubljene in nemogoče ni bilo, zato sva tako dolgo stala drug drugemu nasproti, a sva bila dejansko vedno na isti strani. Vedrina pogleda na življenje pa je bila tista emulzija, ki jo vsak skuša razliti po vsakdanu. Kdaj nam uspe, kdaj ne.
Hvala Marjan, ker si mi zaupal. Tako kot jaz tebi. Kot si zaupata prijatelja, ki skušata drug drugega premagati na igrišču - brez popuščanja. Ker ne sme biti popuščanja, ko gre za zaupanje in ko gre za človeka s katerim deliš lepe trenutke. Nešteto jih je bilo.
Naj ti bo lahka slovenska zemlja, prijatelj Marjan. Še zdaj komaj verjamem, da sem izgubil nekaj res lepega v življenju in obenem nekoga, ki me je marsičesa naučil: zaupanja, vztrajanja, radoživosti....
Miran
ps
Danes smo na zadnjo pot pospremili Marjana Mikluša z Orehka. Bil je dober človek.