Ni prijetno biti izpostavljen javnosti, če dejansko nisi javna osebnost ampak podjetnik. Željka Savanovića smo z njegovim parketarstvom vred izpostavili kot prejemnika javnega denarja, ki ga je dobil za svoje opravljeno delo in storitve skozi leta delovanja(3,5 milijona evrov, kakih 800 000 je "vrnjenih" z davkom na dodano vrednost...). Ker sem neštetokrat doživel nešteto odzivov na svoje pisanje, bi danes moral z očmi iskati vrata, ko se je podjetnik pojavil pri mizi kjer sva s prijateljem pila kavo. Ko mi je ponudil roko, sem dojel, da je Željko pač - gospod. Gospod z veliko.

Podjetnik, ki je začel delati rosno mlad, je pokazal s to gesto res mnogim svoj značaj. Verjamem, da njemu in njegovim ni bilo prijetno ob Trminem prikazu ravnanja z javnim denarjem - a danes je to zamenjal čvrst pozdrav s stiskom roke. Nekaj izmenjanih stavkov, ker se v Kranju pač skoraj vsi poznamo, je bilo kot smetana na torti odnosa, ki je za mnoge bolj vplivne ipd. nikdar dosežena raven civiliziranosti. Prav zato sem toliko bolj prepričan, da gre človeški značaj z gosposkimi manirami vštric. In gospod Željko me je o tem prepričal z dejanjem, ki je pač lastno ljudem, ki imajo svoj "jaz" in svoj ponos in čast. Tudi moje pisanje ni bilo zoper vse to, je bilo pa opozorilo na odlive iz mestne blagajne in nič več in nič manj od tega. Naj dodam še drobec iz nogometnih časov, ko je Željkov brat Darko v nekem kočljivem trenutku pokazal enak odnos: gosposko je ravnal in zato se še danes pozdraviva tudi "čez cesto", če je treba.

Zakaj vse to pišem? Ker je včasih lepo biti novinar Trme. Kot danes v lokalu, ob kavi in stisku roke in klepetu. Seveda pa moram priznati tudi "podkupnino". Bil sem na vrsti, da plačam kavi, ki sva jih popila s prijateljem. Ni bilo treba, plačal jih je nekdo drug. Uganete kdo? Zdaj sem seveda jaz na vrsti, ker je tudi to eno od nepisanih pravil. Z veseljem in zadovoljstvom sem sprejel "podkupnino", ker sem prepričan, da s tako dobrim namenom plačane kave že dolgo nisem spil.

V tem našem malem mestu stopamo ljudje med seboj nenehno v razmerja in odnose. Kot povsod. Z enim dodatkom: poznamo se med seboj. Namesto grobe besede, namesto napada na Trmo in /ali name, sem dobil lekcijo gosposkega obnašanja someščana. Seveda ostajam pri vsem zapisanem, ker so to pač dejstva - ampak z veliko mero novinarskega zadovoljstva in veliko človeškimi občutki sem dodal te vrstice.....

Miran Šubic, novinar in novinar in - če hočete - tudi človek.