Na vasi so pravila. Verouk, na primer. Pa gasilci. Ko smo mulci, ki smo najraje "zbijali žogo" (izraz na podeželju....) počasi prišli v Kokrški log in se ogreli za nogomet, je to začutil starosta gasilstva, ki naše bitke v gozdiču v Topolu lahko slišal dobesedno skozi okna svoje hiše. Marjan Črnivec je bil bister človek in predan gasilstvu kot jaz (kasneje in prej) žogi. In nas je lepega dne povabil k gasilcem s pripombo, ki je bila magnet za vse -Sreča, Staneta, Bojana in mene in še koga: "Potem bo tekma v Preddvoru proti njim....samo najprej nekaj vaje!" Rečeno, storjeno? Niti ne. Ko je prišel dan tekme, smo bili prepričani, da gremo v Preddvor brcat žogo, Marjan pa nas je malo razočaral: "Je prestavljeno, prej moramo še vaditii!" Nismo več "nasedli" in sam sem zaključil gasilsko kariero kar je na Primskovem skoraj - greh! Nekdaj desni branilec nogometnih ekip Robert Pelko je danes eden glavnih, če ne glavni pri gasilcih v domačem kraju! Pa še kdo: legendarni vratar Srečko Peteh in mnogi drugi. A sam sem takrat izbral žogo in že smo z njo "kukali" izza plotov. Tako je bilo tudi s tekmami s tistimi iz Čirč in Koreje - na igrišču pri nekdanji mlekarni. Za njih je igral in branil (nekoč nam je vse strele polovil z zlomljeno roko in mavcem okoli zapestja...) Rado Sivec, eden najboljših nogometašev kar jih je kdaj brcalo na Primskovem in še kje. On in Srečko Habuš pa vratar Peteh so bili iz "mojih generacij" fantje, ki so bili tudi med vrstniki vredni občudovanja: preigravanja Habuša,bravurozni Sivčevi goli in metanje po pesku, kamnih in blatu Srečka Peteha so bili dodatni razlogi, da sem otroštvo in mladost preživljal v Kokrškem logu kjer je iz tekem "stari: mladi" nastajal klub. Najbolj so se zanj zavzemali tisti, ki so tam ali v bližini živeli (Jerman, Peteh, Vojska, Pucelj, Juršak...kasneje Puljiz in še mnogi drugi) in tisti, ki so v "luknjo" prišli s Klanca, Gorenj. Spomnim se Miha Pelka, seveda Staneta Kodeleta in še in še drugih. Omeniti moram vedno mirnega Braneta Završnika, ki je bil steber obrambe leta in leta. Magnet gasilstva ni prijel, magnet žoge pač. Morda sem že takrat slutil,da kot igralec (tehnično sem bil kar dober, fizično podrejen močnejšim in hitrejšim, z jezikom pa ...) ne bom vodilni, a sem bil od nekdaj sposoben za nogomet in igranje v klubu navdušiti mnoge. Nekatere sem že kot vrstnike "prosil na kolenih", ker mi je bilo enkrat pač rečeno: "Če hočete pionirsko ekipo, jo naberite skupaj!" In smo jo. In sem jo. Tudi Matijo Bogataja, ki se je na Primskovo priselil iz Škofje Loke in nogometa ni imel nikdar v krvi, smo ga pa potrebovali kot "Sahara vodo". Res se ne morem spomniti vseh, ki so bili "oblegani" z moje strani, a nekako vzporedno z nastajanjem kluba, je nastajala tudi pionirska ekipa NK Primskovo. Od takrat (1970 in kasneje) sem vse življenje sestavljal, postavljal, gradil nogometna moštva in tudi klube....Zasvojenost s Kokrškim logom me drži še zdaj: včasih se dopoldne zapeljem tja dol ali pa peljem kuža osvežit v Kokro in zdi se mi, da doživljem vse bitke in vse ankdote tistega časa, ko ni bilo nikomur težko karkoli storiti za "Primskou". Še sam ne vem, kdaj je minilo otroštvo in hudo rivalstvo z žogo tam v Topolu in kdaj smo se soočili s pravim nogometom, pravo žogo in vsem kar sodi zraven. Ne vem, kakšno čarovnijo zmore tisti kotiček Kranja, a začaral je res mnoge. Zdi se mi, da sem bil tam srečen. Tudi takrat, ko sem bil razočaran, je Kokrški log nudil nekaj več. Tam doli sem počel stvari, ki jih še danes občudujem. Tam sem (nikdar sam, a ni lažna hvala: vedno nekako v ospredju) gradil temelje NK Triglav po letu 1994. Pa kar lepo po vrsti.... Morda bi enako užival kot gasilec, če bi takrat šli brcat v Preddvor, kdo ve? Nekaj pa je zagotovo res: takih navdušencev kot je bil Marjan Črnivec, tudi v gasilstvu ni bilo veliko. In večkrat kasneje me je presenetil, ko sva klepetala in je silno cenil, kar počnemo v klubu in tako naprej. Ko je pristal v domu upokojencev (tam sem obiskoval očeta Franca v zadnjem obdobju njegovega življenja), sva se zopet srečala in tudi tam njegov nemiren duh ni poznal počitka: neprestano je nekaj snoval, gruntal...Primskovo so bili ljudje kot je bil Marjan Črnilec, ki je beležil dogodke kot lokalni kronist. Ponosen sem, da sem ga poznal in da sem bil lep del življenja (in bom seveda vedno...) tudi sam Primskovljan.

ZA SVOJO DUŠO: Vse življenje sem kot novinar pisal o drugih in za druge. Zdaj skušam nekaj napisati o sebi. Okvir je moje druženje z nogometom in vse tisto, kar se mi je zgodilo. Moj spomin pa je luknjičav in zato se vnaprej opravičujem za morebitne zdrse. Niso namerni. In prav tako nikogar namenoma ne izpustim v teh zgodbah, ki seveda vsebujejo kraje, imena, dogodke. TO JE MOJE VIDENJE ČASA, KI JE ZA MANO IN PROSIM DOBROHOTNE SODBE ZAPISANEGA.....Miran Šubic, poleti 2023.