Ko se dogaja nov klub, je to kot rojstvo otroka: vsi so vzemirjeni od tega, kaj bo novorojenček prinesel, vsi upajo v njegove dosežke....v športu pa so ob zibelki vedno tudi navijači. Tisti, ki jim je klub kot zajtrk, kosilo in večerja pa še malica zraven in tisti, ki pridejo na tekme "šimfat" in se tako čustveno praznijo. Poznam jih veliko, ki jim je ta kritika dejansko dokaz največje ljubezni in navezanosti na klub. Ko jim ni po volji to ali ono, dejansko gorijo od želje, da bi bilo vse dobro, da bi bile zmage...

Franci Grašič - Čanč je bil eden botrov nogometa v "lukni" oziroma Kokrškem logu. Ne toliko s tem, da je v klubu delal, bolj s tem, da je tam sploh bil. Njegova od bolezni spremenjena drobna postava je bila sicer v časih Korotana in Triglava in... znana po Sloveniji. Moja mama, edina v družini z malo nogometne žilice po njenem očetu Lojzetu Aubrehtu, mi je rada rekla, da je malo tako pripadnih žogi kot Čanč. Kolar je bil in ta poklic je tako kot takratno navijanje za svoj klub, izumrl. Sva pa kot mulca v prvem letniku srednje šole bila pri njem "na praksi"....No, to je bila nekakšna obveznost, ki je bila v kolarski delavnici bolj ali manj čista improvizacija. Leseni oblanci so bili povsod, pri steni pa gašperček kjer si je kaj skuhal. Dolgo časa nisva vedela, da je "hrušova vod" kozarec, dva ali več gostega vina. Midva sva tisto prakso oddelala sebi in Čanču v zabavo, njega pa sem v Kokrškem logu seveda vedno videl sloneti ob leseni ograji. Njegove pripombe so znale izvabiti salve smeha, jezik je imel oster kot "žlajfo" s katero je ljudem naredil primerne lopate, grablje in še kaj. Čanč je poosebljal še nekaj: nemalokrat so v manjših okoljih (in tudi v večjih klubih) prav invalidi tisti, ki premorejo neverjetno pripadnost in ljubezen. Včasih so to tudi ljudje s posebnimi potrebami ali vsaj drugačni, ki jih nogomet neizmerno privlači. Vedno sem štel, da imamo nekaj skupnega: tudi sam sem v nogometu videl življenjsko resnico, vodilo, da "David premaga Goljata", da šibkejši užene močnejšega, da majhen klub preseneti velikega in tako dalje. To se k sreči še danes dogaja. Ker sem bil vse življenje "tamau" in vedno stal na koncu vrste pri športni vzgoji, sem zagotovo to imel v podzavesti. Ko sem kasneje kot funkcionar in še kaj bil priča kakšni zmagi mojega proti velikim klubom, je bilo zadovoljstvo morda toliko večje.

A v Kokrški log so hodili tudi številni drugi. Slavko Juršak je bil doma blizu Čančeve delavnice in hiše. On je bil "bridka sablja" in med legende kluba se je zapisal, ko je zlomil dežnik na enem od sodnikov, ki mu ni bil všeč oziroma ni razumel, da NK Primskovo mora zmagati. Med lepšim spolom pa mi ostaja v spominu Pucljeva Mojca, ki je znala ob tisti leseni ograji dvigniti svoj glas, da se jo je slišalo na daleč. Pucljevi so bili sploh neumorni pri podpori klubu, pokojni Marjan pa vedno eden tistih, ki so živeli z žogo. Vaški navijači so bili takrat skoraj povsod, a le Primskovo je imelo Čanča, legendo med njimi...Danes se spomijam mnogih, ki so v Kokrkšem logu tako kot jaz pustili ogromno časa in energije. Zdi se, da se je vse to prelilo v tisti prvi zgodovinski dan, ko je Primskovo prvič dobilo svoj klub. Dresi so bili takrat rdeče beli, progasti. Kot so jih imeli slavni klubi v bivši državi. Meni niso bili všeč, a glavno besedo je imel kajpak Andrej Jerman, ki je za Primskovo brcal star malo pod ali nad štirideset let in z njim tisti, ki kasneje - zanimivo - niso postali ravno navijači ampak so svojo energijo usmerili v balinanje: Bogdan Razdrh, Pavle Fende, Brane Završnik, Mato Prek, Janez Kalan, Zoran Štular in najboljša okrepitev vseh tistih časov - Pavle Dremelj! Ne, ni bil preplačan, da je zabijal gole v "lukni": usodna je bila brhka Primskovljanka, Butaličeva....Lepo je bilo in zdaj mi pri 65 letih pred oči prihajajo prizori in ljudje z njimi. Ne, ni se tresla Zemlja, niso to poglavja svetovne zgodovine. Meni pa bi neznosno manjkalo, če bi mi jih kdo zbrisal in vse te ljudi z njimi....