BK Primskovo je zaživel, zbrali smo se tudi pionirji, začelo se je zares. Ustanovljeni klub je od leta 1972 iskal prostor pod soncem in zraven sem bil od začetka: ni bilo kluba na tem svetu, ki bi imel slačilnice (brez vode) v avtobusu mestnega prometa, ki je bil pripeljan v Kokrški log in razdeljen na pol - pol sedežev ipd. za domače, pol za goste. Za volanom je bil prostor za sodnika oziroma tudi "delegata" kot so bile uradne osebe imenovane in so še. Zgodila se je tekma z vrstniki NK Naklo kjer je bil alfa in omega Dušan Feldin (žal že dolga leta pokojni...), ki je bil silno strasten in pripaden klubu. Jaz sem bil že takrat precej hiter na jeziku in po porazu na igrišču, mi je nekdo šepnil, da za vrstnike iz Naklega ne bi smel igrati kazovan igralec. "Najavljam pritožbo," sem rekel sodniku-delegatu še v dresu in kopačkah! Dušana, predstavnika Naklancev, je dobesedno dvignilo:"Ti mulc, ti se boš pritoževal...." in se je vsulo iz njega. Pa sem se in tisto tekmo smo potem "za zeleno mizo" dobili. Dušan Feldin ni bil kdorsibodi, ker je kot partizan osvobodil begunjske zapore in bil skojevec in sploh za tiste čase pomemben človek. Zapisan je bil planinstvu, bil celo najstarejši član PD Kranj (od tam fotografija s sinom Urošem, ki je bil tudi precej časa v nogometu) in povsod kjer je bil, je imel rad tugi glavno besedo. Celega sebe je vedno dal v sleherno svoje početje in zato se me je dobro zapomnil, da sem v nogometu upal nasprotovati njemu, ki je kasneje bil tudi nogometni funkcionar in seveda "zaprisežen Naklanec" ves čas razcveta tega športa v Naklem. Spomnim se ga še po enem komaj verjetnem pripetljaju: v Kranju se je pripravljala reprezentanca Jugoslavije (mislim, da je bil zraven še Đajić in podobne legende, a nisem gotov...) in ograja - še zdaj stoji - okoli igrišča je firbce pustila zunanj, da nismo motili vadbe slavnih "fudbalerjev". Ko je bil trening končan, glej ti Dušana na ograji in čez in je šel po avtogram....Bil je že prileten, zdelo se mi je čudno, a tak je bil: pripaden, strasten in ognjevit čisto nič po gorenjsko. Takrat, a avtobusu slačilnici, sem morda prvič "pokazal zobe" in se zoperstavil avtoriteti. To me je v nogometu in nasploh spremljalo do danes, tekme v Kokrškem logu pa so bile seveda zame takrat vrhunci mojega športnega udejstvovanja. Saj nisem bil ravno slab, kaj več pa tudi ne: rad sem komu poslal žogo med nogami, če sem zmogel in tudi jezik sem imel dolg na igrišču. Ker pa sem bil vedno "tamacu", sem potem čez leta doživel eno najbolj duhovitih pripomb na račun mojega zsatrašujočega videza. Gostovali so nogometaši Korotana kjer so igrali odlični (bivši) kranjski nogometaši: brata Andolšek, Benčina, Zalokar (mnogi žal niso več med nami) in Blaž mi je med tekmo dejal: "A ti veš, zakaj se vedno smeješ med tekmo?" Še preden sem lahko kaj odvrnil, mi je rekel: "Ker te trava po jajcih žgečka!" Še danes Blaža velikokrat srečam in se spomnim, da sem se od srca smejal tudi takrat: sem človek, ki rad kakšno zbadljivo komu reče, a prenesem tudi zbadanje na avoj račun! Tako nam je (bilo) lepše tudi v nogometu...Kasneje je bil prav NK Korotan eno od poglavij o mojem precej vihravem nogometnem uporništvu....