Ko zaslišim obrezana brata, me stisne: kdaj bo eden izmednjiju "udaril" s kramponi....Hja, komentatorja fuzbala sta pač "balkanizme=srbizme=hrvatizme" vzela za svoje in čepi na nogometnem čevlju so pač kramponi. Zanju. In tega materiala je še precej, ker je jezik komentiranja nogometa hiter in človek pač sočno vrine vanj kar ima na pameti, v krvi ipd. In tako kramponi obrezanih bratov ne povzročajo samo sledi na nogah fuzbalerjem, ampak tudi na moji duši, ranjeni tudi od drugih. Na primer od tistega, ki doživlja orgamzme na moj račun. Ker ga plačam jaz, on pa tuli od sladostrastja, ko kak naš virtuoz zmore priti - na primer - med deset najboljših na neki tekmi v nekem športu, ki je - jasno - nacionalni. Orgazmični kriki so pogosti tudi ob navdušenju nad tujimi asi: enostavno ga zanese ob smučarkah in smučarjih, ki (razen njemu) slovenski javnosti niti približno podobnih občutij ne povzročajo...Ampak: mož se seli sem pa tja z belo karavano na dilcah, treba se je oddolžiti in ker je orgazem ob mikrofonu očitno prava potešitev (zanj), ga privošči tudi nam (plačnikom naročmnine).

Res je, da se na politiko in fuzbal in turizem in komentiranje vsi spoznamo. Res je, da je okusov kot pri hrani nešteto: kar je nekomu presladko, je drugemu super dobro ipd. Toda žlobudranje statističnih podatkov obrezanih bratov je mučenje: med tem, ko poteka zanimiva akcija, eden od njiju spomni, da je na istem delu igrišča leta 197... nek igralec nerodno stopil....Mi pa v jok! Hudo mal(o) dobimo torej od mojstrov mikrofona tisti, ki bi radi kdaj slišali kaj o taktiki in še čem...pa nas nekdo davi s tem, koliko x krat sta tisti dve moštvi že igrali brez golov...

Dopuščam, da sem s temi opazkami osamljen in dovolim, da me vsakdo s kramponi* fino useka, če kdo pomisli, da ne stišam tona, ko slišim moški orgazem ob mikrofonu. A si vsaj lahko takole dam duška, kajne?