Danes slavimo kolesarsko kolajno, ki jo je prigaral v Tokiu tudi Jan Polanc. Obenem imamo v Kranju kolesarski praznik. Kakšno naključje dogodkov in spominov. Lani kolesarski starosta tega športa Franc Hvasti ni mogel postati častni občan Kranja. Birokracija ali kaj drugega, ni pomembno. Zamudili smo priložnost, da na tak način Kranj potrdi svojo športno vlogo kolesarskega mesta.
Nekje vmes je ostala usoda KK Sava, danes Kranj. Velmožje tega gospodarskega velikana so uničili Savo kot podjetje, vzporedno še kolesarski klub. Sedež "naše" Save je danes v Ljubljani in z njo gospodarijo drugi, ki na pogorišču pač pobirajo kar še lahko. KK Sava je kot KK Kranj preživel, a ni bilo lahko vsem, ki so s trenerjem, predsednikom etc. Zevnikom vztrajali.
Kranj je dal Mohoriča in Polanca in Mezgeca in mnoge druge prej. Pokojni Udovič je dobesedno umrl na kolesu kot žrtev prometne nesreče, a treba se je spomniti Ropreta pa tudi Valnčiča, Freliha. In desetin drugih. Na Trmi dopingiranih ne omenjamo, a tudi taki so prišli iz tega kolesarskega okolja. Jasno je, da Kranj za svoje kolesarstvo ne zmore tistega kar je Filip Majcen naročil Janezu Bohoriču, ko je slednji postal direktor in kasneje žal grobar Save kot velikana: "Pa za kolesarje moraš skrbeti!"
Priznam, da sem danes s penino nazdravil kolajni kolesarja, ki prihaja iz kraja kjer imajo na kapelici slovitega Plečnika priporočilo tistemu zgoraj, ki ga objavljam na koncu zapisa o mestu in kolesarski zgodovini in stvarnosti. Ker je ta v kamen vklesani zapis tako skupen vsem nam, ki moramo vedno skrbeti, da bo mladina na kolesih. Ker je to zdravo, ker je to šport garačev, trmastih in ...
Pa smo spet pri trmi. Slednja je rešila kolesarski praznik, ki ga Kranj ta teden doživlja ponovno. Slednja je (tudi) pripomogla h kolajni, ki je zlatega sijaja. Naj nam slednja pomaga, da vzgojimo nove rodove kolesarjev v mestu, ki je zibelka razvoja slovenskega kolesarskega športa. In imejmo pamet in trmo! Kot kdo? Kot fant iz Komende.
