Pred dnevi sem bil zgrožen, ko je državni sekretar neprimerno, grdo in žaljivo zlorabil nek filmski prizor za božiščno voščilo. Res se je opravičil, a grenkobe, da to počne javni funkcionar, plačan z javnim denarjem in v javnem mediju me še zdaj prepričuje, da bi moral odstopiti sam ali bi ga morali odstaviti. Preprosto zato, ker je njegova pravica, da tako voščilo jemlje za svoje, izrazito grdo pa je, ko ga naslovi na tiste, ki ga plačujejo in obenem to vzamejo za žaljivko. Toda: psi lajajo, karavana gre dalje....sekretar bo še naprej skrbel za izobraževanje!?
Pa je bila Trma opozorjena na izobraževanje v kranjski osrednji katoliški cerkvi kjer nastopajo četniki in partizani kot mučitelji duhovnikov, nun...Nismo iskali odgovora o smislu, da se ob jaslice in čisto druga občutja umestijo spomini na (nič lepo, ni dvoma) zgodovino, ki so jo nekateri doživeli v živo z vseh strani in od vseh ljudi povzročeno. Ampak: tudi temu izobraževanju ne gre česa očitati, bi porekel "sekretar kranjske cerkve", če bi obstajal: gre samo za povzetek nečesa, kar se je zgodilo kot je bila žavljivka državnega funkcionarja le spomin na nek film kjer je bila izrečena.
Ne, ne bom šel na limanice in primerjal obojega. Niti nočem presojati, kako pomembna je učna pot o kandidatih za svetnike v kranjski cerkvi v času, ko je v ospredju mir, družina, nov začetek, rojstvo ipd. Ne gre za primerjavo, gre za ugotovitev, ki izhaja iz dejstva, da sta se oba dogodka zgodila med nami: žal v današnjem času, v letu 2019, obstaja med nami še vedno (pre)več tistega kar nas ločuje kot tistega, kar nas povezuje. Nas Božič (verne in zgolj sopotnike) povezuje? Se raznežimo ob jaslicah ali pogrešamo še malo zgodovinskega opomina? Ne vem. Ampak vonj po kadilu, ki mnoge naše domove v tem času spomni na nekaj, je v tem primeru z grenakim priokusom. Vsaj zame.
Miran Šubic, urednik Trme
ps/komentar je zvrst kjer avtor ponuja svoje osebno stališče drugim na vpogled in to sem storil tudi sam. Odzive prejemamo na trma.sem@trma.si !!!!!!