Ko občasno skušam prebrati prispevke bolj ali manj znanih piscev k mojim zapisom, sem vesel in žalosten hkrati. Vsak odziv je koristen, ker prispeva k dialogu. Popravek: res vsak? Nikdar nisem razumel ljudi, ki v svojem beseu, jezi, nemoči pač udarijo po piscu, ne po napisanem. In s tem imam opravka štiri desetletja. Zakaj? Ko pa je toliko novinarjev in novinark, ki jim nihče v življenju ni napisal ene kritične besede, nikar zmerljivke?
Z leti sem doživljal dvoje: na eni strani šefa, ki je bil pokvarjen do obisti v tem, da je hodil po meni obenem pa je bil sam "grešnik" kot malo takih. No, to pa je treba zdržati in sem. Drugo spoznanje je, da sem začel odklanjati vsako pridigo in pridigarje (od novinarstva do politike in nazaj in vse vmes). In trdno stojim na stališču, da objektivnega in nepristranskega novinarstva in medija ni, ker tudi takih ljudi ni. S pametjo ali srcem ali obojim smo vsi opredeljeni. Prav je tako, temu bi se reklo - svoboda.
Še nekaj je treba dodati: človeška neumnost nima meja. Zato (trenuten primer) anticepilcem nikdar ne oporekam kar tako: so odrasli ljudje s svojo pametjo. Moram reči, da sem s tem odrešen polemik s tistimi, ki trosijo virus naokrog - drugi pa umirajo. Če bi vsakdo vedno nosil posledice samo sam, bi bilo lažje in bolj pravično. Se pa zabavam ob "internet dohtarjih" vseh vrst, ki solijo pamet. Manj se zabavam, ker vem, da najdejo poslušalce in posnemovalce.
Sprijazniti se s tem, da te bo nekdo "pljuval" kar tako, ni težko. Sam izpostavljam ljudi in njihova dejanja javnosti, drugi pa mene. Zato predpisujem terapijo: zmerljivke lahko pomagajo, žalitve morda še bolj...Toda naš spletnik nosi ime TRMA.
Misel za danes in sploh: krizni časi iz ljubi izvabijo najboljše. In najslabše.
Miran Šubic
ps
Če bi se človek zmenil za vsako bolho, bi se praskal ves dan. Če si kopač gnoja, smrdiš tudi ti. Te misli so me obšle ob...no, saj ni važno!