Le malokdo je vedel, da je med nami živel in pred tremi leti umrl zadnji poveljnik JLA v Kranju. Le malo jih ve, kako je bilo, ko je pri skladišču na Meji padel njegov vojak. Padel? Nesreča, verjetno. Obkoljeno skladišče so stražili vojaki, enega je ubil strel teritorialca. Vzrok? Verjetno dejstvo, da je odprl varovalko na orožju, se dotaknil petelina in ubil vojaka. Takrat je poveljnik zagrozil, da bo streljal na Kranj, če bodo ubijali njegove vojake. Danes seveda vse to pomeni temelj za komentarje, analize in še kaj. Toda: bila je vojna in ljudje v njej - vsak s svojimi dolžnostmi, odgovornostmi. In ravnanji.

Med nami živi nekdanji oficir JLA, ki je osamosvojitev pričakal okoli in na mejnem prehodu Karavanke. In ga zapustil ter tam pustil orožje. To mu JLA ni oprostila in končal je v vojaškem zaporu ostanka Jugoslavije v Sarajevo od koder je srečno pobegnil v Slovenijo, v Kranj. Bil je major, a o svojih dejanjih ne govori rad. Pač pa mi je kdaj pa kdaj rekel, da mu je žal za vse slabo, kar se je zgodilo - za žrtve, sovraštvo in tako naprej.

V Škofji Loki so naši vdrli v vojašnico. Vojak je imel v roki orožje, ko so ga razoroževali, je odjeknil strel, rafal. In višje gori, na hribu, je ta naključni strel ubil otroka. Fanta, ki je šel gledat dol v vojašnico in postal nedolžna žrtev vojne. Tisti, ki so bili tam, so povedali, da je mladi vojak JLA doživel zlom živcev, ko so mu povedali, da je ubil človeka.

V nogometu sem imel prijatelja, ki je bil doma iz Črne gore. Bolj poštenega in resnično dobrega človeka redko srečaš. Prvi ali drugi dan se je prijavil kot prostovoljec v slovensko vojsko. Brez kakih pozivov, brez računice, kako prav mu bo prišlo. Preprosto je odšel in se želel boriti za Slovenijo. Spoštoval sem ga takrat in ga še danes. Ni jih bilo malo, ki se danes trkajo po prsih, tiste dni pa so gledali na vse to iz Železne Kaple, Borovelj....

Ko pomislim, kako sem ravnal sam, nimam nobenih posebnih občutij. Imam pa zadovoljstvo, da lahko vsakomur povem, da sem med vojno pač delal svoje delo. Kot mnogi. Le da sem pri tem trčil tudi ob - sovražnika. Tistega, ki je bil prej pol stoletja "branik bratstva in enotnosti". Smo ljudje, ki smo vse to morali v enem trenutku dojeti, sprejeti in ukrepati. Med dvema milijonoma ogromna večina. Vesel sem, da sem med njimi. Kajti v vojni se moraš vedno odločiti s kom si, za koga si, proti komu si. Kruto, a neizprosno. Odločil sem se z lahkoto.