Franjo Radiković se bo morda zapisal v zgodovino kluba, ki je star sto let. Med tem, ko veselo uporablja delo podpornega člana (ki je ustanovil, zasnoval, dal ime in vsebino otroški nogometni šoli), bi slednjega izključil. Franjo je komaj sedel v stolček, že izključuje člana društva...To bo prvi tak (nesporno uspešen) primer v dolgoletni zgodovini NK Triglav in prav je tako...
Bi jaz recimo rad bil skupaj v klubu s Franjom, ki sem ga kot otroka treniral nogomet? No, ja: ni mu šlo ali pa meni ne. Seveda, nič me ne moti, ker klub ni njegov? Ali pač? Kot je bil prej v lasti nekega drugega (pod)predsednika ipd. vodilnih ljudi, ki so najprej povzročili izgubo klubu, potem posodili denar, sedaj ga terjajo nazaj...in med tem sedijo v istih stolčkih vodilnih!?
Biti ključavničar je lep poklic: najti moraš pravi ključ za vsako ključavnico in problem je rešen. Toda voditi sto let star klub in izključevati iz njega tiste, ki ti niso všeč, je drugačno početje: zadeva mnoge ali vsaj enega, ki ne pristane biti ne ključ, ne ključavnica in najmanj žrtev ključavničarja. Kdo stoji za njim in z njim, ni pomembno.
TODA KLJUČ JE DRUGJE: JAZ IMAM RAD TRIGLAV, KRANJ. JAZ NAVIJAM ZA KLUB IN ZA NOBENEGA KLJUČAVNIČARJA V NOBENEM STOLČKU. JAZ PRIPADAM KLUBU, KI SEM GA SAM OBLIKOVAL V MARSIČEM IN ŠE DANES UŽIVA SADOVE MOJEGA DELA V NOGOMETU. TO JE KLJUČ.
Miran Šubic, podporni član NK Triglav in urednik Trme
ps
Opravičujem se vsem, ki jih bo nadaljevanka v rubriki Prehitek dolgočasila. Naj jo vzamejo kot nekaj kar prispeva k ustavni pravici združevanja. In svobode govora. In pisanja. Tudi takrat, ko gre komu v nos!