Z leve: Barbara Gunčar, mestna svetnica v tem mandatu - ne kandidira več po propadu projekta razbijanja Kranja, ki ga je vodila. Z desne: Boštjan Trilar je odšel iz kranjske politike kjer je ustanovil stranko, postal župan. Po pijanski nesreči z občinskim avtom je šlo samo navzdol.
Na sredini sta Zoran Stevanović in ob njem Igor Velov. Želita na kranjski županski stolček. Danes sta se izognila, pobegnila s soočenja z ostalimi (Ivo Bajec, Matjaž Rakovec, Aleksander Svetelj,Srečo Barbič) pred radijskim mikrofonom nacionalnega radia. Brez pojasnila (vsaj za zdaj) in brez opravičila (vsaj za zdaj).
Pet politikov, pet zgodb - vsi iz našega okolja. Trapasto bi bilo, če se ne bi ob njihovih ravnanjih, vzponih in padceih česa naučili tudi volivci. Vsi mi, vsak zase. Zato, ker ima vsaka država in mesto oblast kot si jo zasluži. Si zaslužimo, da o nas in za nas odločajo tisti, ki brez osnovnega političnega bontona zbežijo pred soočenjem s konkurenco? Premislek je na mestu.
Spodaj podpisani Kranjčan ne bom volil nikogar, ki sedi v današnjem mestnem svetu. Pa kaj, en glas je to, dejansko nepomemben. Zakaj? Zato, ker je v mestnem svetu (bilo) preveč takih, ki si mojega glasu ne zaslužijo. In to je moja pravica. Ko pa dojamem, da se za vrh te oblasti potegujejo ljudje, ki ne zmorejo osnovne politične kulture in dostojnosti, sem še bolj prepričan, da ne glasujem za nikogar.
Upodobljena peterica je še ali pa še bo ali je bila del naše politike kar pomeni, da so odločali o naši stvarnosti in prihodnosti. Lekcija je boleča: ne zaradi besed, zaradi dejanj. Pa čeprav je to samo en beg pred konkurenco in pred radijskim mikrofonom.
Ravnanja dveh, ki sta bila štiri leta predvsem proti županu Rakovcu, ni treba dramatizirati. Je samo pojavna oblika te politike, njene kulture in njene vsebine. Vsebine? Jo sploh imamo, ali imamo samo politično trgovino kjer si med sabo delijo naš denar?
Odgovor je lahko beg. Lahko pa je soočenje z dejanskim stanjem. To skušam početi.
Miran Šubic, ki bi rad volil kranjsko mladostno energijo.....