Ko nek dogodek v našem okolju odjekne, skušamo biti zraven. Vedno odloča tudi osebna angažiranost. Če gre za nogomet, me to spodbudi in ne odneham. Če gre za javni denar, tramsto vrtamo in iščemo odgovore. Trma se z vprašanji loti kogarkoli - od župana do policije ali ...Pri tem je ključno tole: v tem okolju se bolj ali manj vsi poznamo. A to ne pomeni, da ne zmoremo profesionalnega odnosa, ko gre za javne stvari. Policija ni izvzeta, še manj občina.

Problem nastane, ko kdo skuša te zadeve prekriti: službene, javne z zasebnim in obratno. Vesel sem, da se to dogaja vse bolj redko. Tudi sam sem kot novinar pomešal osebna občutja s svojo novinarsko vlogo. Lagal bi, če bi to zanikal. Obenem pa sem najbolj vesel ljudi, ki razumejo "služba je služba, družba je družba". Zato sem kave z nekom, ki me (službeno, novinarsko) ne mara še bolj vesel kot klepeta s tistim, s katerim sva "na liniji".

Vztrajanje pri takih zgodbah lahko povzroči, da novinar izgubi mnoge, ki bi jim sicer težko rekel - prijatelji. Bolje zapisano: stalijo se odnosi, ko novinar postane neprijeten z vprašanji do tistih, ki nočejo biti vprašani. Kdor ne zmore tega, naj se novinarstva ne loteva, ker bo nesrečen. Zakaj? Vsak dan in vsako uro bo sklepal kompromise, a tistega s samim seboj ne bo dosegel.

Z leti sem dojel, da ni nepristranskega, ne objektivnega novinarstva. Da smo ljudje bitja s čustvi in razumom. Zato je zgodba o vztrajanju pri pojasnilu okoliščin nesreče s smrtjo kolesarke, ilustracija neke drže. Neke poti. Absolutna resnica in pravica hodita z roko v roki s trmo. In s Trmo, upam. Vsaj kdaj pa kdaj.

Trma. si je samo v zadnjih nekaj dneh odprla nekaj poglavij, ki so zopet komu nagubala čelo. Žal ali na veselje. Vsekakor pa si upam zapisati: smo edini tak medij v tem okolju. Dobro ali slabo? Presodili bodo vedno tisti, ki nas /ne/ berejo.

Miran Šubic sem trmast.