Ko se je bilo treba fotografirati na vrhu zvonika, so bili vsi zraven. In župan in podžupan in še kdo so pozdravili posebnost kranjskega prenovljenega zvonika sredi mesta. Zvonenje različnih posvetnih in neposvetnih melodij je bilo ocenjeno kot nova zanimivost mesta. In posvetna oblast se je o tem razpisala in celo urnik predvajanj objavila.
Danes ista oblast s pritožbo občana nima nič. Res je: inšpekcije se ukvarjajo s pretiranim hrupom, a isti občan je Kranjčan ali vsaj tu živi. Ni vreden odgovora, ki bi bil manj uradniški in manj brezbrižen? To je pač le občutek, ker so uradniki odgovorili kot so. Da jih pač nič ne briga. Ker se z občanom ne slikajo na vrhu zvonika in ne pišejo medijem o novi zmagi naše oblasti?
Kranjski župnik ravna drugače. Odgovori smiselno, jasno, hitro in - strpno. Ne, to ne bo prepričalo tistega, ki ga moti hrup in obenem ne bo rešilo problema. Kaže pa pot. Ker je pri nas Cerkev ločena od Države (namenoma pisano z veliko), imamo kdaj pa kdaj probleme z razumevanjem tega. Tudi v Kranju. In zvonovi od nekdaj koga tudi motijo. Kar je logično: eno je biti turist, se pozpeti na "turn", poslušati pesmico...drugo je iveti s tem dan na dan. Kranjski župnik je pastir svojih ovčic, a očitno še kako pameten mož, ker problemov drugih ne loči na "cerkvene" in " njihove".
Verjamem, da je prav strpnost pot do reševanja takih problemov. Ne brezbrižnost ampak posluh za nek problem, ki se zdi še tako nepomemben, odkriva poslanstvo tistega, ki dela z ljudmi. Kranjski župnik je odgovoril, seveda problema meščanu ni rešil. Je pa pokazal način ali vsaj poskusil.
Verujoči ali ne, ni pomembno. Zvonovi pač pojejo svoje in po svojem (cerkvenem) urniku. Kakšna je rešitev, ne vem. Vem pa, da je tudi ta zgodba pokazala, kakšni smo. Vsi mi. Tisti, ki z veseljem poslušajo, tisti, ki se ob tem jezijo, tisti, ki so to zasnovali, tisti, ki o tem pišemo.
Kranj je mesto kjer bi moral biti vsak problem rešljiv s skupnimi močmi. Je res tako?
Miran Šubic, Kranjčan