Poznam pošiljateljico. Morda me je zato povabila. Lepo. Ker je tole vabilo najboljši dokaz, da smo ustvarili neko skupnost kjer nas ni strah in sram zgodovine. Puščam ob strani tistega, ki je vodil kolono Titu zvestih v Kumrovec kot partijec in zvest sledilec - danes pa zastruplja vse nas svojim obrnjenim plaščem po vetru, ki koristi zlasti njemu in njegovim. Imamo državo kjer se zgodovine lahko spominjamo brez strahu. Marsikdo mi bo prilepil "Titofila" in"jugonostalgika", nič nimam proti. Vedno pa bom proti tistim, ki ga najbolje posnemajo z dejanji in delijo narod na podlagi zgodovine. Ta je slaba in dobra, kruta in prijazna, lepa in grda kot so naša življenja. Je pa naša, mi smo jo ustvarjali in pisali. Zato je tole vabilo tako dragoceno in pomembno. Da nas ni strah in ne sram. Pa pustim ob strani tudi vse tisto kar je obdobje s Titom bilo v slabem smislu. Ker vzamem v zakup vse.

Človek ima spomine v sebi in dražljaj jih prikliče. Meni Dan mladosti pomeni - paradižnik in zdi se mi, da je bil zraven na mizi večkrat dunajski zrezek. Poseben dan? Paradižnik se takrat ni dobil vse leto in skoraj v vsaki trgovini. Mama pa ga je postavila na mizo in tista solata je bila zame Dan mladosti. Zvečer smo (tudi) gledali štafeto. In ugibali, ali se bo zadnji nosilec kaj zmotil in komentiral je pokojni Tomaž Terček, ki je potem nekoč z malih ekranov povedal, da Tita ni več. Komaj smo verjeli...

Se mi toži po njegovem času, moji mladosti, otroštvu? Ali pa jadikujem nad njegovo diktaturo? Niti eno, niti drugo. Skušam postrgati lepe spomine in nisem v zadregi. Ker smo bili takrat (pa ne po njegovi zaslugi, res ne...) drugačni. Bolj neposredni, zanesljivo tudi sproščeni. Ob (ne)zavedni nesvbodi smo na polno dihali čas, ko zavist ni bila na prvem mestu in ko si imel prijatelja brez vprašanja od kod je, kako se piše ipd. Moje otroštvo in mladost sta bili obdobji, ki se ju rad spominjam in paradižnikova solata je bila zame nekaj neznansko posebnega in dobrega in obenem je pomenila, da se bliža poletje....

Nikomur ne vsiljujem mojih spominov. Nikdar nisem spominov drugih "popravljal". Vedno pa sem se in se bom boril, da bi kdorkoli popravljal moje. Ker so lepi in samo moji. Ni več tistih časov, a so usedline časa. Ker dobrota in prijateljstvo pa ostaneta. Zame je zato prejeto vabilo potrditev, da mi nihče ni in ne bo ukazoval, česa in koga in kako naj se spominjam. Tega si ne dam vzeti. Paradižnikovo solato lahko jem vsak dan, a samo tista na Dan mladosti je imela nek poseben okus. Ali pa se mi samo zdi?

Miran Šubic, nekoč pionirček, potem mladinec in danes človek s spomini. Prelepi so.