Najprej: o vseh mrtvih vedno - vse dobro. Pa vendar: je to danes podoba naše, moje, tvoje Slovenije? Bodo zavrteli danes, jutri Idealista, da bi ljudje še enkrat videli Radka Poliča, ki je umrl kot idealist, živi pa kot Idealist!? Ne (še). Nacionalna televizija države Slovenije v teh dneh niza oddaje o drugem umrlem človeku. O kraljici imperija, ki je seveda z Radkom Poličem nočem primerjati. Vsaka izguba je za svojce bolečina, a v tej Sloveniji smo prenesli bolečino britanskega imperija (poudarek na "imperij") k nam in nam skušajo dopovedati, da je naša. S številom prispevkov, oddaj biografij, pogledov, ocen, analiz, javljanj in še česa nam posredno ali pa neposredno dajo vedeti, da moramo biti vsaj malo žalostni, a povsem - impresionirani. Da je nespodobno ne dojeti veličine ženske, ki je (bila) bajno bogata, a nihče ne ve, koliko. Ker ne plačuje dohodnine in ni obdavčeno njeno tozemeljsko bogastvo. Pa to je materialna plat, ki ji na Gorenjskem rečemo kar preprosto: "Nihče ne bo nič s sabo na oni svet nesel!" Toda nacionalna televizija nam z vseh vidikov sporoča isto: bila je tudi vaša kraljica. Če ne dobesedno pa vsj v prenesenem smislu: Slovenci svoje nimamo pa hodimo za krsto vladarice katere imperij je pač vedno temeljil na tem, da so eni sužnji, ki delajo za druge. In nekdo je kralj(ica) vsega tega in ko umre, mora (?) neka televizija v neki državici pokazati "vazalski odzonos", sporočati o podložnosti spominu, če nam že Elizabeta ni bila neposredno "nadrejena"!

Radko Polič Rac baje ni bil ravno prijeten kot igralec. Ker je preprosto od sebe in drugih želel popolnost ali vsaj približek temu. Taki ljudje znajo biti zoprni za vse povprečneže. Pa ne trdim, da zato njegova smrt za slovensko televizijo ni niti približek tuje kraljice v tuji državi. Ne, spoštujem osebnost umrle vladarice, a nič več kot to. In priznam, da mi je slabo, ko se iz Londona oglaša eden in isti glas ali zapiše v moj nekdanji časopis, kako imajo to in ono reč med sabo tam na dvoru...Kakšna podložniška medijska servilnost do tistih, ki se seveda na nas požvižgajo. V vse to umestiti igralca oziroma Igralca, je nespodobno. On je pač častil slovensko besedo tako, da ji je dal glas in še kaj. On je Idealist, ki je himna človeškemu boju za ideale. Propadel ali ne (tako je pač zapisal Cankar), idealist vedno nekaj sporoči. Tudi tistim, ki jim je dnevna hrana kaj se tam na dvoru na otoku dogaja med "plavokrvnimi".

Ko se bije boj za nacionalno televizijo, je poraženec vsakdo med nami, ki nam osrednji in od nas plačani medij ni ogledalo britanskega dvora (pa tragičen konec neke imperatorke gor ali dol), ampak je za nas tisto, kar sami poudarjajo, a ne zmorejo: DANES IN JUTRI V SPOREDU RTV SLOVENIJA NISEM ZASLEDIL FILMA IDEALIST - NESMRTNE IGRALSKE MOJSTROVINE UMRLEGA RADKA POLIČA RACA. NAŠEL PA SEM KAR NEKAJ ODDAJ O KRALJICI. NISEM BIL IN K SREČI NE BOM NJEN PODLOŽNIK, ŠE MANJ SOVRAŽNIK. SEM PA PONIŽEN PODLOŽNIK UMETNOSTI, KI JO JE ZMOGEL RADKO POLIČ, UMRLI SLOVENSKI IGRALEC.

Dokler bomo vsem in sebi dokazovali na javni, slovenski televiziji, kdo smo in kakšni smo, ne potrebujemo nobenih "sovražnikov". Ker samouničenje zmoremo sami, na vse mogoče načine. Eden med njimi je, da smrt neke tuje imperatorke spremenimo v osrednjo temo osrednjega medija.

Nisem človek gledališča, a sem skozi otroštvo in mladost in zdaj starost "srečeval" Raca. On mi bo ostal v spominu, njeno visočanstvo pač ne. Ker sem Slovenec, ne "žalovalec v britanskem imperiju"!

Miran Šubic, ki bi bil rad kdaj tudi idealist. Ne vem, če se mi posreči, zato jih občudujem, ki to so.