Rad jih opazujem in poslušam. Skrit za vrati na balkonu spremljam dogajanje v peskovniku in ob njem. Te dni je lepo vreme, malčki in malčice pa vneti za igro. Pojavil se je nov fantič, malo daljše lase ima in primorski naglas (bojda sta oči in mami dobila službi tukaj). Takoj je pokazal, da je glavni, ker je malčkom kupil sladolede (baje imajo doma marsikaj pod palcem), ko je prišel v peskovnik in nekateri so mu takoj sledili. Janez pač ne. Ta se je še naprej v kotu igral s svojimi vojački, ki jih po desetkrat postavi, jim komandira, oni pa mu (navidezno, kajpak) salutirajo in potem ima blažen izraz na obrazku: ugovorov ne prenese! In je Robi, ki ne prestano ponavlja besedo "svoboda" v mogočih in nemogočih zvezah, rekel, da bodo zgradili nov peščeni grad. Pomaga mu mali Lukec, še malo slinast in vedno sesa palček na levici ter rad reče: "To je ta lepa roka, ne pa ta desna!" Tanja pa je odrezava frkljica, vedno oblečene v rdeča krilca in oblekce kar je očitno všeč Milanu, ki jo pripelje do peskovnika. Milan je že malo starejši gospod, ampak za Tanjo zgledno skrbi, verjetno je njen dedek ali morda stric...Med otročaji se Matejčku (očala ima s črnimi okvirji kar za otroka ni pogosto...) vidi, da se Janeza boji in ga mukoma uboga in mu sledi. Ko pa so omenjeni trije začeli graditi peščeni grad, je neutolažljivo jokala Lenčka - potegnjena punca, ki bi bila že rada odrasla in je mami enkrat zmaknila šminko in so bile našminkane vse sošolke: "Zakaj pa jez še nisem zraven, hočem biti zraven, jaz tudi spadam zraven.." se je drla in Roberto jo je tolažil: "Počakaj, saj ti bomo dovolili, boš lahko vodo nalila v jarek okoli gradu, ko bo gotov!"

Nenadoma pa je na komaj dobro začeti grad začelo padati z vseh strani: Janez je z otroško nožico teptal obzidje, Matejček pa mu je malo manj vneto pomagal. "Kar vi naredite, midva podreva! Da boste vedeli, kdo je glavni!" Otročad ju je najprej zaprepadeno gledala, tisti dolgi Marjan je celo hotel poseči vmes, a je Roberto rekel: "Meni doma pravijo, da je zdaj svoboda in zato lahko tudi takim pustimo. Nobene igre se ne gremo, če jo bo Janez predlagal. In dobili se bomo (potem je nekaj šušljal otročajem na ušesa) in bomo zgradili nov grad takrat, ko bosta morala Janez in Matejček k "šmarnicam" v cerkev!"

Iz kuhinje se je oglasil znan glas, ki ni dopuščal dvoma: "Boš ves dan na balkonu postaval? Delam torto za družinski praznik, pridi pomgat!" Oprostite: a je to tista svoboda, ki jo zdaj imamo? Delam kot prej, ubogam kot prej... Bom malega Robertota vprašal, ta ima svobodo neprestano na jeziku.

ps

Ko sem kasneje proti večeru pogledal v peskovnik je tam stal gradiček, ob njem pa je v mivki pisalo z otroško pisavo in kako napako: "Grat svobode in Janezove jeze!" (podpisi pa Roberto, Lukec, Tanja in še nekaj krac). Mulčki pa znajo, sem si rekel in pridno gnetel testo svoje svobode...