Mi je rekel prijatelj, da "moram razumeti, da ne morem samo jaz "nažigati" drugih, ampak tudi drugi lahko mene"! Resnica. Novinarji silno težko prenesejo kritiko in v tem primeru pišem v tretji osebi množine: sam jo prenesem, celo razumem. Ker sem po naravi površen, kritika sama po sebi pride....Ker sem včasih koleričen (tudi v pisanju), kritika sama po sebi pride...Če si novinar skoraj 40 let, to moraš sprejeti.
Imel sem šefa, ki ni nikdar uspel dokončati fakultete, a vsem pamet soli o strokovnosti ipd. lastnostih v novinarstvu. Imel sem šefa, ki mi je predaval etiko, mi očital novinarske zdrse, obenem pa mi brezobzirno ustavljal tekste in me klicaln na "pranje glave" in mi - pisno - sporočil, da me bo vrgel iz službe! Imel sem šefa, ki je odgovoren za to, da je medij tam kjer je in tak kot je čeprav sam vodi isti medij brez (formalno nepotrebne, a človeško nujne) podpore zaposlenih novinarjev. Imel sem šefa, ki bi bil rad moralna, poklicna avtoriteta - a se je selil na uredniški stolček kot je le nanesla prilika.
Je zdaj grdo tako gledati nazaj? Zakaj nisem že zdavnaj vse to povedal? Saj sem, nekajkrat in v več oblikah. In seveda sem se zameril do konca in naprej: kdo sem jaz, da bom kritičen do projektov, ki so stali ohoho denarja (imel sem 4 delnice, torej sem bil solastnik) in na koncu niso prinesli tako želenega ugleda, povečanja števila naročnikov....ampak le povsem razbit novinarski kolektiv?
17 000 prodanih izvodov nekega časopisa je tudi moje ogledalo. Ampak: ko sem prinašal "vroče" zgodbe z Gorenjske, so mi trobili desetletja, kako pomemben je Kranj za časopis, njegovo naklado. Ko sem odšel, je isti "karizmatični" šef za profesionalnost, etiko ipd. ostal brez dopisnika iz Kranja. Zato ljudje raje berejo Trmo kot pa take medije kjer se na svoje bralce požvižgajo. Ne z besedami, teh so polna usta - z dejanji. In zato sem storil nekaj kar bi moral (priznam) že prej: pišem kar hočem za razliko od soimenjaka.....