Kot mlad novinar sem "moral" velikokrat v Dražgoše. Največkrat z Marjanom Cigličem, Kranjčanom, ki je bil legenda Dnevnika. Bivši mobilizirani vojak v nemško vojsko in dezerter, bivši partizan, bivši zapornik na Golem otoku je bil in ostal zame človek, ki mi je zaznamoval življenje in novinarstvo. Ker preprosto ni pustil življenju, da ga zagreni ampak je on polepšal življenje drugim: s humorjem in vedrino. Kljub usodi, ki si zasluži knjigo.
Kot mlad novinar sem v tistih letih (med 1980 - 1990) doživel, kako so se tam še srečevali partizani, ki so se pozdravljali z Marjanom. Vedno sva po odhodu naredila postanek v gostilni na Češnjici, pri legendarni Tončki. Marjan je bil tudi tam zaželen gost, neke zime (letnice se ne spomnim več,snega na cesti pač) pa se je Marjanu mudilo in se nisva ustavila. Malo ven uz vasi pa je njegov Wartburg (ja, tudi po tem je bil poseben) nenadoma zaplesal po cesti, presneto spolzka je bila. In vozilo, ki je peljalo proti Škofji Loki, je nenadoma obstalo na nasprotnem voznem pasu, obrnjeno nazaj in lepo poravnano: "A vidiš....ker nisva šla k Tončki pa se je avto sam obrnil....zdaj pa kar nazaj!" je v svojem slogu rekel Marjan Ciglič in ne prej in ne potem tega rituala na Češnjici nisva izpustila. Potem je Tončka zaprla gostilno in nekoč tudi Marjana ni bilo več. Ampak: jaz se nanj neštetokrat spomnim kot na človeka, ki me je kot novinarskega vajenca vozil naokrog in me nič ni učil, usmerjal, samo bil je kar je bil in to je bilo dovolj.
Naj spomnim, kaj mi je rekel enkrat na začetku najinega druženja pri Dnevniku: "A veš, ko mladega novinarja vprašajo, zakaj se je odločil za ta poklic, ko je pa toliko drugih za sposobne ljudi na voljo?" In ni čakal na moj odgovor ampak je povedal novinarjev odgovor: "Ja al to, al pa delat!" Hvala, Marjan za Dražgoše in še zdaj se na Češnjici vedno ozrem, če so polkna pri Tončki morda odprta in igrajo tarok v gostilni.....