Kot nogometaš nisem štel veliko. Sem pa pri štirinajstih "formiral" pionirje Primskovega in potem igral do članov (kratek čas smo se nezadovoljni preselili v NK Korotan) in tudi v tem času zbiral mladince in tako je bil "žrtev" celo moj brat, ki sicer z nogometom ni bil na "ti". Pa moji gimnazijski sošolci (Stane na golu, v obrambi Emil, v sredini Jože in Marko, v napadu Andrej...kdo bi jih vse naštel), ki smo kasneje uživali v ekipi Primskovo B(arcelona) in morda še zdaj rad gledam Barco....Za trenerstvo pa me je navdušil in usmeril seveda Stane Kodele, ki je bil naš trener pri mladih in dejansko videl vedno dlje naprej kot je to "lukna" na Primskovem omogočala. Pa sem "prevzel" pionirčke in se spomnim, da so mi bili nekateri fantje hitro čez glavo (na klopi v Kokrškem logu trener nisem podčrtan, nekateri nogometni soigralci in moji pionirčki pa so ...vseh se žal res ne spomnim...minilo je kakih 44 let....).
Prvo tekmo v svoji trenerski karieri sem vodil kot trener pionirčkov v Šenčurju. Nič kaj prijazno nogometno okolje ni bilo to, posebej za Primskovljane in Britofljane ne. "Držali smo ničlo" kot se reče in potem sem dal v igro malo pred koncem fantiča, ki je zabil zmagoviti gol in mi prinesel trenerski krst kot se šika. To je bil Bojan Taneski, ki je kasneje (kot mnogi iz Kranja) ustvaril lepo nogometno kariero profesionalca, nejgov sin Rok je brcal celo v ZDA...Tako je to bilo na Primskovem kjer sem z delom pri najmlajših dobil povabilo za treniranje kadetov Save (takrat je imel Kranj lahko dve kadetski ekipi v slovenskem prostoru) in nekako v trem času sem v Novi Gradiški (Hrvaška) skupaj z Iztokom Kužnikom vodil selekcijo osnovne šole Simon Jenko (dejansko so bili združeni najboljši osnovnošolci Kranja) na državnem prvenstvu osnovnih šol. Ko smo tam premagali BiH, so nas gledali kot čudež "vidi ove Slovence, uništili Bosance"! (igrali so Janez Križaj in Andrej Jošt, Jelovčan - kasneje prvoligaški igralci Nakla, Andrej Jerina ipd.) KO SMO SE Z VLAKOM PRIPELJALI V NOVO GRADIŠKO, SO NAS SPREJELI IN JANEZA SPRAŠEVALI "NASTAVNIČE.....", MENE PA "ŠTA IGRAŠ TI, MALI". Janez je bil že tedaj preko 180, jaz pa sem bil kako nadstropje niže, kot se reče. Na koncu smo bili peti od osmih ekip, dogodek pa je bil organiziran kot najbolj resna velika prvenstva s himno, sprejemom za vodilne ipd. itd. TO JE BIL VRH MOJE TRENERSKE KARIERE, A SEM VSE NOGOMETNO ŽIVLJENJE V SRCU DEJANSKO BIL ZA NOGOMET MLADIH, "PROFIJI" ME S SVOJIMI VEČNIMI EGOIZMI IN MATERIALIZMI NISO NIKDAR ZANIMALI VEČ KOT JE BILO PAČ NUJNO. Ker je tudi Mourinho nekje moral začeti, sem na NK Primskovo ponosen vsaj toliko kot na vse naslove, ki sem jih osvojil s Triglavom...