Pred mojimi očmi vsak dan sproti umira moj (nekdanji) časopis. Obenem moj medij trmasto bere vse več ljudi. Naredil sem ga sam, izumil sem ga sam, pokopal ga bom sam. Nisem vesel, da sem sposoben ustvariti nekaj kar berejo tisoči vsak dan. Zaradi tega ne, ker ne verjamem v splet in njegovo medijsko poslanstvo. Splet je pač greznica, ki pogoltne vse. Splet je grob novinarstva kot je bilo in ga več ne bo. Ker se novinarji še vedno podpišemo (praviloma) pod izdelke, na spletu pa lahko po ljudeh svinja vsakdo, skrit za vzdevkom. Tu se svoboda medijev začne in konča.

Vse življenje sem bil novinar, ki ne sadi rožic. Imel sem in imam ošiljeno pero, ki zbode. Tega se zavedam, a skušam v okviru svobode medijev spoštovati svojo svobodo kot svobodo drugih: ne lezem v postelje, ne kukam v denarnice drugih. Če sem kritičen, nisem osebno žaljiv (a dopuščam tudi drugačne ocene...). V 40 letih nisem bil obsojen zaradi novinarskega početja, a sem delal velike napake. Malih ne štejem.

Zakaj torej še trmarim? Zakaj se dajem v zobe s svojim početjem? Zakaj ne odneham? Odgovoro: ne vem, ne znam pojasniti. So stvari, ki so močnejše od tebe in jim podležeš (ne)zavedno. Morda je to lahko razlaga, ker preprosto nočem definicij. Kadarkoli so mi jih v novinarstvu vbijali v glavo, sem z lastno glavo mislil naprej. Ko me je cenzor brez izobrazbe "učil" profesionalnosti in še česa, mi je dokončno priskutil "objektivnost" kot beg pred soočenjem s samim seboj kot novinarjem. Objektivnosti ni. Absolutne resnice ni. Približki so in dovolj je, da skušaš temu slediti.

Splet uničuje časopis, ki sem ga pisal od prvega dne do zadnjega dne mojega poklicmega novinarstva. Splet vse prenese in je povsod. Kako čudno: moj spletni medij je po mnogih kriterijih silno uspešen, ker je bran in odmeven in neposreden in aktualen (dopuščam drugačne ocene in sodbe, kar izvolite...).

Svoboda je v medijskem svetu pocestnica, ki jo vsak skuša plačati. najeti, povaljati in potem oditi naprej. Naročiš, plačaš....a nimaš nikdar duše, če si lahkop kupiš telo. Zato si vedno želim, da bi zmogel napisati karkoli za dušo. Takrat se počutim res svobodnega, brez ministrov resnice, brez pridigarjev objektivnosti.

Pa se mi to redko posreči. Ko pa se, sem zadovoljen, srečen in - po lastnem občutku - osvobojen velikih besed, odmevnih parol, pomembnih gesel in zapovedi. Takrat sem samo nekdo, ki je nekaj napisal kar je bilo nekomu všeč, lepo, dobro...Povsem zadošča, hvala za svobodo te vrste, vso ostalo imejte vi...

Novinar Miran Šubic.