Boruta Pahorja nisem nikdar preveč maral. Pardon, oprostite: ne njega osebno (četudi mi je bil odvraten s svojo samovšečnostjo) ampak njegove podobe. Zdaj je seveda dosegel nov presežek: v času virusa je postal bolj nadležen od njega. Ta njegov nasmeh. Ta njegova izumetničena čustva. Ta preračunljivost pri ustvarjanju javne podobe. Ta praznina brez vsebine. To je moj predsednik. Funkcijo kot državljan spoštujem, a me je sram. Preprosto ne morem slediti upokojenki, ki briše solze, ko jo pod balkonom doma starostnikov pri Cerkljah nagovarja sam predsednik. Smilita se mi oba: on, ki je svojo vlogo odigral in preigral do absurda in ona, ženica s čustvi in nepokvarjenim odnosom do tistega predsednika, ki pošilja poslanice narodom in predsednikom ... v več jezikih, jasno. Teatralno in z jasnim vedenjem: zapomnili se me bodo...

Je grdo, če državljan piše tako o človeku, ki je legitimno izvoljen, demokratično izbran? Lahko je zadevo vzeti tudi s te plati, težje pa s tiste druge: je to podoba Slovenije v času krize? On, ki se nastavlja soncu. In še zdaj sem jezen na prizor, ko ga ob stisku z vojaki v tujini (polomija ministra Erjavca) najbolj skrbi, kako bo zgledal na sliki, videu....!?

Narod ima take voditelje kot si jih zasluži oziroma izvoli. Paradoks Boruta Pahorja je zgodba o državi kjer so se "ta pravi" vedno znašli: naš Borut je še vedno kot maneken, ki hodi po tistem odru in se smehlja, mi pa hvalimo njegove cunje - drugega pač nima. On je pojem nove "rdeče buržoazije", ki jo - kako perfidno - najbolj pokonci držijo "ta čarni" (pa oprostite za to pojmovno predalčkanje). Kajti Borči je že zdavnaj dojel, da je pot do stolčka in vsega kar prinaša možna najlaže, če odščipne dober kos desnega volilnega telesa, levi bodo pač vedno volili levega - četudi takega kot je on! In tako je dejstvo naslednje: on je res ljudski predsednik, on res zmaguje in zbira funkcije kot mi značke....in mi vse to gledamo in mnogi celo ploskajo.

Biti zgled ni lahko. Biti umeten zgled je še težje: prepričljiv moraš biti do absurda. In on to je. Če je kdo drug najbolje nastopal v vlogi predsednika vlade, on igra samo samega sebe in je lahko nam vsem zgled. Zgled kiča. Političnega kiča.