Včeraj je minilo pet dni popolne izolacije od zunanjega sveta - jutranjih pasjih sprehodov ne štejem. Verjetno jih bo še nekaj, a spoznanje prevladuje: ne pusti se mu. Virusu in posledicam. Počni nekaj. In je bil vrt odrešitev (žal vsi te možnosti nimajo) in narava je res kazala vse razkošje: trava odganja, cvetovi se ponujajo, še veverica nas obišče vsak dan in pridni vrtnarji so marljivo delali - njih virus ni ustavil. Če imaš torej kaj početi, če se zmoreš in znaš zamotiti, je lažje.
Še lažje bi bilo, če bi to zmogli tisti, ki jim je najtežje. Vsak dan držim pesti za nekoga, ki ga ni prizadel koronavirus ampak stiska, pritiski. Zato je res tako pomembno, da v tem času odkriješ pozitivne plati sebe in drugih. Zvečer je bil na sporedu nacionalke film po resnični zgodbi ženske, ki je bila obsojena in oproščena najhujših kaznivih dejanj. Pravica na koncu zmaga - to bi bil prepoceni zaključek, ker je prej vztrajno poniževala ubogo žensko, ki je zdržala. To je pravo sporočilo: zdržati...
Vmes se mi dogaja neprestano soočanje z resnico: na eni strani poskus, da bi me ustavili kot novinarja in seveda tale spletnik tudi. Ampak: v nogometu sem najraje igral vezista - povezovati obrambo in napad je težka naloga. Zato sem tudi včeraj povezoval dejstva, se pogovarjal z ljudmi in delal zaključke. Priznam: brez Trme bi bilo v izolaciji težje, navkljub družini, kužki in ....V bistvu nam ni (razen bolnim!!!) nič hudega, zato je včasih odrešitev že, če greš po nekaj dnevih v trgovino. Ja, virus dela tudi čudeže, kajne?